Do roba Turčije

Ko se pripeljeva spet na obalo in spet trčiva v turistična naselja razpeta med večja mesta, sva kar malo izgubljena. Vsakič nama je manjši šok, preskok iz bolj naravnega okolja v civilizacijo. Prikolovrativa nekako do obmorskega mesteca Manavgat, med Antaliyo in Alanyo, vendar nikakor ne najdeva spodobnega mesta za spat. Sami hoteli, plaže, … Končno se vmes pojavi velik park z borovci in utaboriva se v sredini. Mimo celo prijahajo policisti, pa nič ne rečejo. Kljub vsemu čutiva bližino mesta.

Nedaleč od Manvgata, končno najdeva spodoben kamp za spodobno ceno. Utaboriva se in ko ugotoviva, da je morje neverjetno toplo, ostaneva tu tri dni.

Drzno speljana gorska cesta, vkopana v prepadna pobočja in stene, naju pripelje do lepega gorskega mesteca Sariveliler, kjer nakupiva hrano. Ljudje so prijazni in radovedni. Prav škoda je, da ne znava turško, niti oni angleško. Vidi se, da tu ne mrgoli turistov. Kmalu za mestecem najdeva lepo mestece na položnem pobočju in se utaboriva. Miljone zvezdic, luči vasice v daljavi in tišina. Le zvoki redkih avtomobilov, ki preko noči izginejo, kakšna ptica in veter.

Iz lepih slikovitih hribov se za mestecem Ermenek spustiva v dolino in z vsakim metrom postaja bolj vroče. Malo pred mestom Mut v neznosni vročini nabereva nekaj fig, v mesto se nama ne da, raje se dvigneva proti mestu Kharaman, ki je na planoti cca. 1000m visoko, in naprej med neskončnimi ravnimi polji pšenice, proti Kapadokiji. Ne nadaljujeva naravnost po najkrajši poti proti najbolj znanemu območju Kapadokije, pač pa zavijeva na stransko cesto proti mestecu Güzelyurt, ki naj bi imelo svoje podzemno mesto. Zapeljeva skozi umirjeno, neturistično vasico in se malo naprej ustaviva ob stari cerkvici, vklesani v skalo nad umetnim jezercem, ki sva jo opazila že od daleč. Sprehodiva se do cerkvice in bivših prebivališčih vklesanih v skalo pod cerkvico. Votline so povsod in tudi ko opazujeva okolico, se praktično povsod okoli kjer je kakšno skalovje vidi votline. Na poti proti Soganliju, ravno ko si dopolnjujeva zalogo vode, mimo pripelje angleški motorist in ustavi. Spregovorimo nekaj besed in rahlo razočaran ugotovi, da gremo v nasprotne smeri. Pravi, da ni srečal skoraj še nikogar in si je očitno zelo želel družbe, saj ves čas pogovora niti ni snel čelade.

                                                                      

Voziva po neskončnih ravninah in prav nikjer ni videti, kakšnega hribovja. Pa vendar sva čisto blizu Kapadokije, ki je po slikah sodeč hribovita? Naenkrat se pred nama v ravnino zareže globok kanjon, kmalu za prvim se tudi cesta začne spuščati v enega od krakov in v vasici Derinkuyu se znajdeva v dolini obkroženi s strmimi pobočji, ki se končajo v stene polne votlin. Povsod so, področje je osupljivo veliko, kilometri doline posute z votlinami. Pred Soganliem se po pobočjih pojavijo še koničasti stolpi, prav tako polni votlin, kot domovanja palčkov v kakšni pravljični deželi. Tik pred vstopom v Soganli naju pozdravi prijazni lastnik restavracije (Soganli Kapadokya Restaurant, Nuri in Yilmaz Ablak). Ponudi nama možnost kampiranja, zastonj, če kaj pojeva in kmalu najdemo skupni jezik. Zapeljeva na čudoviti vrt, pravzaprav nasad jabolk, poln miz in klopi, ki je postal restavracija in najin trenutni domek. Sva edina gosta v mirnem, senčnem vrtu, o robu postaviva šotorček in ko raztovarjava, ups! Zopet oljni madeži na prvem kolesu. Tokrat je spustila leva vilica. Kljub temu se odpraviva na pohajkovanje med nekdanjimi prebivališči in cerkvicami, celo najdeva nekaj tabel z napisi v angleščini in tudi turistov je zelo malo. Najdeva potko ki vodi na rob sten od koder je čudovit razgled na kanjon. Človek bi kar raziskoval, lezel po votlinah, prespal v kakšni, … Midva lačna, malo utrujena in z oljnim madežem v mislih greva nazaj na vrtek. Ponoviva postopek izpred nekaj dni, Tamara kuha, jaz razstavim vilico, jo očistim, sestavim, tokrat imava celo olje še na zalogi in vklopiva še enega srečkota, da bo v naprej držalo. Zanimivo je to, da ni neke vidne napake, le pušča?

Greva naprej, na vzhod, prespiva celo v eni od votlin, ki je dostopna z motorjem, se voziva čez lepo hribovito pokrajino in prečiva nekaj visokih prelazov, se spustiva v ogromno dolino, mimo slanega jezera, zopet v hribe, mimo neskončnih polj buč, čez nekaj ogromnih zastrašujočih mest, čez območje nasadov pistacij,… Nekje, na stranski cestici, sredi mirne in tihe pokrajine, naju ustavi celo vojska, mlad vojak spregovori nekaj turških besed, midva angleških… radovedno naju opazujejo in vsem gre na smeh. Prijazno naju spustijo naprej. Pozno popoldan prispeva v Karadut, vasico pod goro Nemrut Dagi, ki je arheološka in turistična zanimivost, saj so na vrhu ostanki ogromnih kamnitih glav raznih bogov oz. božanstev – eni gledajo na vzhod, da pozdravijo jutranje sonce, drugi gledajo na zahod. Hitro se skampirava v restavracijo – kamp in odhitiva na goro, da bi še ujela sončni zahod. Iz parkirišča pod vrhom naju čaka kakšnih 15 min vzpona. Na vrhu pa seveda gruča turistov. Ne počakava na sončni zahod, raje se še po svetlem odpeljeva nazaj do najinega tabora.

Drug dan naju čaka nekaj vračanja po isti cesti, nato pa se čez ostanke hribovite pokrajine spustiva na neskončno ravno planoto proti Diyarbakirju. Dolga ravna cesta vodi čez pusto kamnito puščavo, nikjer nobene sence, da bi se ustavila in si skuhala kavo. Tu in tam se sredi ceste kar pojavi kakšen človek, v hlačah in srajci, pa s kakšno malho pod roko. Ni nama jasno od kod in kam ga vodi pot. Ustaviva ob enem izmed ob-cestnih prodajalcev melon in lubenic. Prijazen in nekoliko zadržan možakar nama melono in lubenico kar podari; ko ga vprašava, če si lahko po njegovo kamnito postojanko, prekrito s slamo, skuhava kavo, nima nič proti. Kako veliko nama pomeni tiste pol ure v prijetnem hladu senčnega zavetja!

Za velikim in prašnim mestom Diyarbakir se pokrajina malo spremeni in postane bolj zelena in nekoliko gričevnata. Spremljajo naju širni nasadi bombaža. Prispeva do še enega prašnega mesta z zanimivim imenom – Batman, od koder naju loči še slabih 40 km lepe poti ob rečnem kanjonu, do vasice Hasankeyf, starega mesteca, vklesanega v skale, ki ga bodo v bližnji prihodnosti potopili. Na žalost je velik del starega mesta zaprt za obiskovalce, ker se je pred kratkim zrušil ogromen skalni kos in zaprl dohod. Ostaneva en dopoldan in raziskujeva ostanke mesteca ter se plaziva po ozkih skritih kanjončkih, ki vodijo globoko v notranjost, neznano kam.

Široka cesta, ki je na veliko koncih v izgradnji, kot so vse ceste po Turčiji naju pripelje na 1700m visoko planoto z jezerom Van. Pred odcepom ceste za Tatvan najdeva komaj opazen znak za Nemrut dagi, vulkan kamor sva namenjena. Vzpneva se 2500m visoko in spustiva v krater s tremi jezerci. Ob toplem jezeru, najdeva nekakšen kamp. Pozdravi naju prijazni Fejzir, ki je tu že celo poletje, sedaj pa pravi da je na počitnicah in nama ne računa nič. Naučil se je nekaj angleščine od turistov in tako večer preživimo ob čaju, kramljanju in ognju, ki nam pomaga preganjati mraz, saj smo na višini 2300m. Malo smo ga pregnali tudi v toplem naravnem bazenčku ob jezeru, kamor smo nekaj časa namakali noge. Prijeten možakar, nama je razložil tudi kod gre pot na severni rob vulkana, kamor sva se drugi dan tudi sprehodila in se naužila čudovitih razgledov.

Za prehod meje v Iran sva si izbrala južnega pri vasi Esendere / Seron. Zakampirala sva se še ob jezeru Van, takoj za Tatvanom, na širni planoti 2300m visoko sredi zlatorumenih kocin pšeničnih polj in nazadnje v hotelu v  mestecu Yuksekova. Tu v predelu kurdov, je ozračje precej drugačno, domačini ko prideš v stik z njimi sicer skrajno prijazni, mladina pa včasih kar malo agresivna. Nama nerazumljiv kontrast obnašanja. Bolj ko se bližava meji, več je tudi vojaških postojank in kontrol, ki pa naju razen firbčnosti v glavnem pustijo pri miru.

Slike zaenkrat dajeva le v picaso album, ker je z netom bolj slabo.