Čez mejo in zahodni Iran

V zgodnjem dopoldnevu se mimo kolone tovornjakov, ki eden mimo drugega rinejo proti malemu natrpanemu mejnem prehodu, prebijeva do prvega okenca. Možakar le preveri tablico motorja in usmerijo naju na parking pred terminal. Znajdeva se pred okencem kjer nama požigosajo potne liste, nato pa:

Še preden se dobro zavem, sem že na poti čez kratek hodnik, in pred mano se kar naenkrat pojavijo vrata z napisom »iranska meja«. Na turški strani sem torej očitno že opravila. Zorana pošljejo skozi druga vrata oz. nazaj na parking k motorju, češ, vozniki posebej, potniki posebej. Vse se zgodi v nekaj trenutkih in kar naenkrat sva vsak sam zase. Jaz brez vsega, saj je vse ostalo na motorju. S seboj imam samo potni list in na srečo tudi naglavno ruto, ki sem si jo pred prihodom na mejo ogrnila okrog ramen. Moški za okencem nekaj časa obrača moj potni list, nekaj ne deluje oz. imam občutek kot da me ne najde v računalniku in tako stojimo in čakamo. Za mano se nabira vedno večja gruča ljudi, kmalu jih je kakšnih 50. Vsi potrpežljivo čakamo, čeprav nam nihče nič ne objasni. Naenkrat zadeva steče, dobim žig v potni list, še malo počakam in zaslišim besede »Miss Tamara, wellcome to Iran!« Kar naenkrat sem na drugi strani. Upam le še, da bo tudi Zoranu uspelo. Vdam se v usodo in čakam. Čez kakšnih 45 min se končno prikaže:

Vrnem se nazaj k motorju, kjer me eden od fantičev starih cca. 12 let, usmeri do nekih drugih okenc, namenjenih za voznike. Fantič me pelje kar zadaj za okenca in možakar mirno vzame moje papirje. Potem nekaj poizkuša, čez čas da papirje drugemu in moram ven, izvemo da sistem ne deluje. Papirje zopet vzame prvi, pošilja mojega pomočnika z njimi nekam drugam in šele čez kakšne pol ure nekako spiše nekaj in razloži fantiču kam zdaj. Moram še na izstopno kontrolo. Pred vrati v Iran možakar zavaljen na kavč ravno telefonira in nič ga ne gane moj prihod. Neučakan nakažem da sem tu, pa me posede na kavč, češ kam se ti mudi. Potem le vzame moje dokumente, nekaj tipka, pa nič ne najde. Pokliče mojega malega pomočnika mu nekaj razloži in greva nazaj do prejšnjega možakarja. Ujameva ga ko ravno nekam odhaja. Gre z nama do izhoda, razlaga možakarju na kavču nekaj v zvezi s sistemom, ki ne dela, vstane, meni nakaže, da je zdaj vse urejeno in gre. No, kavčmojster je še v prejšnjem stanju in mi zopet pokaže kavč. Potem malo gleda TV, jaz mu vztrajno nakazujem, da bi šel, me sprašuje kam se mi mudi, in mu skušam razložiti, da je Tamara že čez mejo. Potem se le loti nekoga poklicati. Pride še eden v isti uniformi in tudi njemu ni jasno kaj zdaj. Čez čas pokličeta edinega na meji, ki je znal celo nekaj angleško. Pride do nas, gledajo v računalnik, ne gre. Zopet me pošlje do prvega okenca, ker da je treba še enkrat nekaj vpisati, a je šel uradnik na kosilo. Mi razloži naj pač počakam in spet why hurry. Na oni strani meje …, možakar razume in poleg tega je očitno rangiran malo višje in vrata se odprejo. Glede malega pomočnika pa, z veseljem sem mu stisnil nekaj lir, ker mi je bil res v pomoč. Na Iranski strani sem stvari uredil dokaj hitro, tako da sva kmalu zapeljala novim dogodivščinam naproti.

Pokrajina je sprva še hribovita, le bolj pusta je. Malo pred mestom Orumiye, ob velikem slanem jezeru, hribčki ostanejo za nama. Cesta postaja vedno bolj prometna in v mestu se znajdeva v precej drugačnem »kaosu«. Promet se odvija hitro in spontano in kar precejšen šok je, ko se znajdeš med drvečimi in trobečimi projektili. Za nameček sva bila priča še nesreči, ko je avto zbil žensko tik pred nama. K sreči ni bilo hujšega, saj je vstala.

V Mahabadu naslednji dan doživiva drugačen šok. Namenjena nakupit hrano zavijeva v center mesta. Že med vožnjo od povsod dežujejo »hello mister« in ko se ustaviva pred vhodom v bazar, naju obkroži množica. Vprašanja dežujejo, firbčnost je brezmejna. Vseeno nekako nakupiva zelenjavo, iščeva še kruh. Najde se možak z nekaj več znanja angleščine in naju odpelje po kruh. Na koncu nama ne pusti niti plačati in se nama zahvaljuje, ker naju je srečal!

Zakampirana na mali zeleni jasici ob rečici kmalu za Mahabadom, opazujeva pastirje, ki se ustavijo na sosednji jasici. No, zjutraj naju najprej obišče gazda, gre le mimo in se ustavi na robu jase. Pridružijo se mu še ostali, raztovorijo mulo, zakurijo in kmalu sedimo skupaj na čaju, krilimo z rokami, rišemo, skratka se »pogovarjamo«.

Pozno popoldan po dešifriranju smerokazov napisanih v grabljicah, zapeljeva do gradu Takt e Suleyman. Ker ob njem ni najti ničesar za spat, se vrneva malo nižje v vas. Tudi tam ni nič, torej greva še malo nazaj do nekakšnih toplic, kjer sva videla šotor. Takoj naju obkrožijo ljudje in skušava se zmenit za prespat. Ponudijo nama sobo, prazen prostor s preprogo na tleh, za 25 USD. WC je 200m stran, tuš 100m na drugo stran! Za kampiranje hočejo 10 USD. Pozno je, zato sprejmeva to, ko pa se hočeva stuširat – ups, bo treba doplačat?? Menda je termalni bazen in tudi če jim poizkušava razložit, da se hočeva le stuširat, ne plavat, ne popustijo. Midva tudi ne in se odpeljeva še kak km nižje ter kampirava na divje. 

Grad Takt e Suleyman je postavljen okrog naravnega jezerca na vrhu vzpetine, sicer je dokaj v ruševinah, a še vedno zelo zanimiv. Od tu se odpraviva kar čez hribe proti Zanjanu in ko se začneva spuščat v eno od dolin, se nad nama znajde žičnica. Prihaja nekje od vrha in naju spremlja ves spust v dolino, čez naslednji hrib v naslednjo dolino. Strašansko dolga reč, verjetno iz kakšnega rudnika.

V Zanjanu poizkušava najti prenočišče za normalno ceno, pa nižje od 20 USD za sobo brez tuša in parkinga ne najdeva. Zaokroživa naokoli in najdeva nasad jabolk nekaj km ven iz mesta. Pojavi se nekaj ljudi in eden od možakarjev nama odsvetuje spati tu, češ da je nevarno. Tako se vrneva v mesto in pristaneva v parku na začetku mesta. Prijazni policaj nama pokaže kam naj postaviva šotor in motor, celo wc je tu. Bolj kot se spušča noč, več ljudi prihaja, postavlja šotorčke, kuhajo, jejo, … več kot očitno ustaljena praksa. Noč mine mirno, razen hrupa bližnjega prometa, katerega se kmalu navadiš.