Centralni Iran - od hribov do puščave

Nadaljujeva vzhodno, po dolgočasni ravni cesti proti Ghazvinu. Prenočiva v prijetnem guest–housu Abrisham. Prijazni lastniki se zelo trudijo, da bi se počutila udobno. Sva edina tuja gosta in zdi se, da so ponosni na to. Sprehodiva se skozi mestni vrvež, obiščeva bazar, vendar občutek ni najbolj sproščen; vsi strmijo v naju, kot da sva deveto čudo, o kakšni pretirani prijaznosti ni ne duha ne sluha. Za nameček naju v neki kebab-gostilnici pošteno prinesejo okrog. Zjutraj v guest-housu zbereva informacije o Alamutovi dolini, ki je kakšnih 80 km SV od Ghazvina, in se odpeljeva tja. Ravnino kmalu pustiva za sabo in vijugasta, hitro vzpenjajoča se cesta se prevesi na drugo stran, od koder se odpre prekrasen razgled na prostranstvo hribčkov in dolin. Pokrajina je kot narisana; občudujeva prelivajoče barve požetih rumenih polj, barvitih skal ter zelenih oazic v dolinah in vasicah. Spustiva se do vasice, jo pustiva za sabo in se začneva ponovno vzpenjati. Kmalu zapeljeva na makedamski odcep, ki naju pripelje do vkopane izravnave… ravno prav za prenočitev. Zbudiva se v prekrasen dan; jutranje sonce ustvarja čarobno prelivanje senc v mehkem valovanju hribovite pokrajine.  Srečava zanimivo žival z lisičjo glavo in pasjim trupom, morda hijena?

Še nekaj km naju loči do Ghazor Khana, vasice, ki leži pod gradom Alamut. Tu najdeva hotel Koosaran, ki je nekaj med hostlom in planinskim domom, kjer se ustavi večina popotnikov, ki pride sem. Pravzaprav je to samo preprosto urejena soba v prizidku hiše prijazne družinice. Razpakirava in se sprehodiva nekaj 100 m do poti na grad. Po strmih stopnicah se vzpneva na ruševine mogočnega gradu, ki ima res impozantno lego na vrhu klifne stene. Na vse strani prepad. Obnavljava zgodbo iz knjige Alamut in si skušava predstavljati, kako je zgledalo nekoč. Obiskovalcev je kar veliko, saj je petek, ki je v Iranu dela prost dan in takrat ljudje zelo radi gredo v naravo na piknike ali na obisk zgodovinskih znamenitosti. Seveda kot tujca izstopava in vsi naju radovedno gledajo in pozdravljajo. Ustavi naju možakar, ki zna angleško in nekaj časa klepetamo. Pristopi še njegov prijatelj g. Ali in naju povabi k sebi domov v Ghazvin. Odvrneva, da bova prespala tukaj in da se mogoče oglasiva jutri; pusti nama telefonsko številko. Ne vzameva ga preveč resno, toda nočeva ga užaliti.

Naslednje jutro se že zgodaj odpraviva na treking v dolino za gradom. Slediva opisom iz knjige gostov, saj uhojenih ali celo označenih poti ni. Na srečo je vse bolj golo in prehodno, tako da ni večjih problemov z orientacijo. Spustiva se v dolino rajskih vrtov, prečkava reko in se čez zlato pobočje vzpneva na vrh hriba. Odpre se prekrasen razgled, na eni strani na grad, na drugi pa v drugo dolino za hribom. Ugledava več jezerc, eno večje in več manjših. Z vrha se zdi, da so bližje kot so v resnici in premamijo naju s svojo barvo in leskom. Spustiva se sprva po položnem travnatem, nato pa po strmem kamnito-peščenem pobočju. Končno le doseževa jezero, obdano na eni strani s strmimi rdečimi stenami. Popoln mir je, opazujeva živi svet in namakava noge. Veliko časa za počitek ni, saj naju čaka še dolga in naporna pot nazaj.

Zvečer nas preseneti nevihta, dežja je bolj malo, zato pa piha močan veter. Še dobro da nisva v šotoru. Cela vasica nenadoma ostane brez elektrike in preostanek večera preživiva ob petrolejki. Jutro je še zmeraj oblačno in nič ne kaže da se bo razjasnilo. Spakirava in se odpeljeva nazaj v dolino proti Ghazvinu. Ves čas hoče po malem deževati, toda imava kar srečo in jo odneseva suha. Malo pred mestom pokličeva g. Alija, saj vreme ni najbolj primerno za nadaljevanje vožnje. Takoj se naju spomni in čez pol ure sva že na dogovorjenem mestu, kamor pride po naju njegov sin. Odpelje naju domov, kjer nas pričaka žena Mahdi. Kasneje se pridruži še hčerka in čakanje na g. Alija, da se vrne iz službe, si krajšamo s klepetanjem. Izobražena in po obnašanju zahodnjaška družina so, nobenega zakrivanja doma in nobenega ločevanja med moškimi in ženskami. Mahdi pripravi res okusno kosilo, same iranske jedi, nato pa se z g. Alijem odpravimo na ogled Ghazvina. Enkraten vodič je, vse informacije stresa iz mezinca. Zanimivo, tokrat doživiva Ghazvin na drugačen način, zdi se kot da ne bi bila v istem mestu kot nekaj dni nazaj.

Pot naju vodi naprej, skozi Teheran proti jugu. Skozi Teheran pomeni kakih 60 km v divjem ritmu brzečih Teherancev. Hotela sva na jug, vse večje ceste pa so speljane vzhod-zahod. Vmes pa seveda polno enosmernih cest, ki pa niti niso takšna ovira, saj sva kot večina Iranskih motoristov, to večkrat spregledala. Po kakih dveh urah se nama je le uspelo prebiti ven proti jugu in adrenalin je kaj kmalu zamenjala utrujenost. Šotorček sva postavila nekaj sto metrov stran od ceste za mali hribček v povsem puščavski pokrajini, le da so bile sipine bolj zbite, kot nekakšno posušeno blato. Že zvečer se je pooblačilo, ponoči pa se je dvignil močan veter, tako da sva imela zjutraj pesek povsod. 

Do Kashana se dolgočasiva skozi ravnine in barvite hribčke. V mestu začneva iskati hotel, pravzaprav guest house, za katerega veva, da je poceni, pa je zaseden. Odločiva se najti park, kjer tudi Iranci kampirajo, kar nama s pomočjo karte, ki je sicer v grabljicah in pomočjo dveh mladeničev kmalu tudi uspe. Malo je drugače, ker je park od parkirišča ločen s kanalom in betonom, kljub temu se utaboriva. Kmalu se začnejo nabirati tudi domačini. Takoj nama skušajo pomagati spravit motor v park, no na koncu ga stlačiva na visoki pločnik in prikleneva na drevo. Saj ne veva ali jih je res strah za motor ali pa bi samo radi pomagali, četudi ni potrebno.

Kot veliko drugih mest v Iranu, se tudi pred Esfehanom začnejo vrstiti neprekinjena naselja in objekti že 15 km pred mestom. Samo mesto je ogromno, zato kar nekaj časa iščeva hotel ali park, kjer bi se utaborila. Kmalu srečava Alija, ki dela v turistični agenciji, koder sva spraševala za pot. Najprej, ker se ne razumemo najbolje, nama hoče prodati letalsko karto za Slovenijo. Potem se le sporazumemo, se ponudi da naju vodi do parka, takoj za tem pa naju povabi kar k sebi domov. Zvečer se znajdeva ob odlični večerji skupaj s prijetno družinico in kramljamo v polomljeni angleščini. Tu so družine zelo povezane med seboj in že prvi večer spoznava širši krog družine, tako da komaj slediva kdo je kdo. Do konca večerje sva povabljena še k drugim in tako naslednjo noč preživiva pri Alijevi sestri in njenem možu Rezi, ki nama v svoji štirinadstropni hiši, odstopita eno od stanovanj. Ker je naslednji dan petek, sva prisotna na številčnem večernem Iranskem party-ju. Vse skupaj se je dogajalo v enem od Rezinih stanovanj, Ženske na eni strani in moški na drugi. Začnemo s čajem, sadjem in vsesplošno debato. Temu je sledila požrtija, nato pa so moški odšli nadstropje nižje na posebne efekte, ženske pa so razživele in razkokodakale ob pospravljanju ostankov. Naslednji dan smo se v manjšem številu dobili na enem od vrtov gospoda Reze. Tokrat je vzdušje bolj sproščeno, vsi skupaj sedimo ob ognju in čaju in debata postane v mešani družbi mnogo bolj raznolika in zabavna.

Po taki prijetni izkušnji, se naslednji dan kar stežka posloviva od Alijeve družine, vendar pot je še dolga zato kreneva naprej. V Toudeshk-u poiščeva gospoda Mohameda, za katerega sva imela informacijo, da nudi prenočišča in ture v puščavo. Menda je tudi zelo prijeten sogovornik poln zgodb, vendar ga žal ni tu. Sprejme naju brat Reza, ki pa je zelo mrk in redkobeseden. Kljub temu se odločiva za obisk puščave in prespiva eno noč. Izkušnja je nekako čudna, nikakor ne razčistimo okoli cene, naslednji dan pa naju Reza šokira s končno vsoto. Nekako se le dogovoriva za bolj sprejemljiv znesek, kljub temu odideva z grenkim priokusom.

V Toudeshk-u sva srečala tudi avstralca Joseph-a, ki nama je priporočil obisk zaratustrskega templja Čakčak, ki je stisnjen ob izvir pod visoko steno, v hribu sredi puščave, blizu Yazda. Zadeva je stara pet let, zgradbe so nove, je pa lepa okolica in menda ta tempelj vsako leto poleti za nekaj dni obišče 15000 ljudi, pripadnikov te vere. Prespiva pod steno, zvečer nama prijazen možakar, prodajalec vstopnic, prinese lubenico, obišče naju še lisička, tečne muhe v neskončnem številu pa gredo k sreči spat.