Zdaj in tu

Po 10-dnevnem raziskovanju vzhodne Turčije, ki sva ga preživela večinoma "v divjini" (razen kratkega postanka v Kapadokiji), sva pristala tik pred turško-iransko mejo, v Juksekovi. Odločila sva se za južni, manj pogosto obiskan prehod meje in čez vasi, kjer sva peljala, sva naletela na začudene, prestrašene in včasih tudi kar sovražne obraze, predvsem mladine. Pokrajinsko je bila pot izredno lepa, kljub stalnemu vojaškemu nadzoru in številnim vojaškim postojankam. Jutri naju čaka še zadnjih 40 km po Turčiji. Današnji dan je bil bolj podoben stalnemu bežanju in izmikanju pred dežjem, ki naju je stalno lovil, ali pa sva midva lovila njega. Zato sva se tokrat prvič od kar sva v Turčiji, nastanila v hotelu v centru mesta, kjer sva s svojo pojavo in motorjem seveda glavna atrakcija in najpogostejši stavek, ki ga slišiva je "hello, what's your name?". Radovedni in pogumni so predvsem otroci.

Dodala bova (ravnokar dodajava in upava da uspe) slike iz zadnjega obdobja v album na picasi, ko utegneva pa več tudi na blogu.