Kocka je padla

Yazd (ime pomeni "place of worship") je več kot 3000 let staro mestece na obrobju puščave, zgrajeno iz blata. Mesto je znano po starih verstvih (najstarejše je zoroastrovstvo) in tradicijah in je tudi center moderne zoroastrske prakse.

Poiščeva Silk road hotel, ki je znan po zbiranju popotnikov iz vseh koncev sveta, in se utaboriva na strehi tradicionalno zgrajenega hotela. Zaradi prijetnega ozračja, stalnega dostopa do interneta in spoznavanja popotnikov, kar je idealno za zbiranje raznih informacij, ostaneva tukaj kar 4 dni ter nabirava moči za nadaljnjo pot. Spoznava Avstrijca Toma, ki potuje s kombijem Iveco in si ureja ladijski prevoz iz Bandar Abbasa do Bombaya v Indiji, ker ni dobil pakistanske vize. Informacije o Pakistanu tudi za naju niso najbolj spodbudne, saj je edina cesta med Quetto in Lahore-jem, ki je za tujce dovoljena zaradi varnosti, le pogojno prevozna zaradi novih poplav pri Sukkur-ju. Tom nama ponudi, da se mu lahko pridruživa, saj je v kontejnerju še dovolj prostora za najino modro gazelo. Ker si želiva obiskati Pakistan, skušava nabrati čim bolj sveže podatke o stanju tam.

Predzadnji večer se na dvorišču hotela "zaletiva" v Gregorja in Nevo in pravi balzam je po dveh mesecih udariti pristno slovensko debato. Škoda da se naše poti tako hitro razidejo, saj se naslednje jutro z avtobusom odpeljeta v Shiraz od koder odletita proti Indiji. Proti Shirazu odrineva tudi midva.

Že prejšnji dan sva na zemljevidu opazila, da bova na najini poti prečkala puščavo in oba pomisliva, da bi bilo prav lepo tam prespati eno noč. Ko se kakšnih 100 km iz Yazda ravna cesta zareže vanjo, ne najdeva sipin, le neskončna opustela ravnina. Malo pred koncem se pesek le obarva bolj puščavsko oranžno in zavijeva proti malim poraslim vzpetinicam, kjer bi lahko našla zavetje. Sprva dokaj trdna sivkasta podlaga, postane ob prehodu v oranžno, v prah posušeno blato. Zaradi hitrosti se nekako prebijeva za prvo vzpetinico a ko zmanjšava hitrost, postane motor neobvladljiv in se zvrneva. Vseeno sva zdaj tu, a ko se že hočeva utaborit, opaziva, da nisva sama. V vzpetinici opaziva veliko luknjo iz katere vodijo sledi, dokaj velikih šap, verjetno kake lisice, ki ima tu brlog. Ker nočeva biti nepovabljena gosta, raje odideva, kar pa ni ravno preprosto. Motor raztovoriva in odneseva stvari na rob oranžnega peska, vendar še s praznim ni šlo zlahka.

Za mestom Abarkuh opaziva hotel z velikim dvoriščem in bolj iz firbca vprašava za ceno, še bolj naju zanima če bi lahko kampirala na vrtu. Mladi šef takoj postavi "turistične" cene, ne zna angleško, a ima ob sebi prijatelja Amina, ki pa je njegovo nasprotje, zna nekaj angleško in nama pomaga zbijati ceno. Postaviva šotor na vrtu ob hotelu, mladi šef nama presenetljivo vneto pomaga, vendar Amin še ni rekel zadnje. Prepričuje naju, da je ponoči mraz, zbija ceno sobe, a mladi šef ne popušča kaj dosti. Nama je zunaj povsem všeč a na koncu naju Amin odločno pošlje v sobo, češ da bo plačal on. Pravkar postavljen šotor razdremo in znosimo vso prtljago v sobo, motor pa parkiramo na varnem prostorčku za hotelom.

Ne razumeva najbolje položaj Amina tu v hotelu, saj nama streže, sprejema klice v recepciji, obenem pa nama razlaga, da je tu le na počitnicah in da so to njegovi prijatelji. Amin nama naslednji dan razkaže znamenitosti tega najstarejšega iranskega mesta, nama pred odhodom postreže s kosilom in prinese še vrečko polno sokov in sladkarij za popotnico. Nasprotje med skrajno prijaznim Aminom in njegovimi "čudnimi", čeprav ne neprijaznimi, prijatelji, se zares poglobi, ko v 250 kilometrov oddaljenem Perzepolisu ugotoviva, da so naju premeteno okradli. Na "varnem" dvorišču hotela je nekdo izpraznil kovček z orodjem in deli, izmaknil dežni kombinezon, vrv in vse zaprl nazaj, tako da na zunaj ni bilo nič opaziti. Ko zreva v izpraznjene kovčke in se zaveva, da nekaterih stvari enostavno tu ne bo mogoče dobiti, naju preplavi razočaranje in jeza. Sledi nekaj telefonskih pogovorov z Aminom in s pomočjo starejšega vodiča, ki zna angleško, sprožimo iskanje izginulih stvari. Žal neuspešno. 

Z grenkim priokusom nadaljujeva pot v Shiraz, kjer naslednje dva dni skušava nabrati vsaj najnujnejše. Zatrjevanje ljudi iz Perzepolisa, da bova tu dobila skoraj vse in da vsi govorijo angleško, je seveda le utvara. Dobiva le osnovno kitajsko robo, kaj bolj specifičnega tu seveda ni za dobiti. Še do tega se prebijeva s pomočjo risanja in kriljenja, ker o kakšni angleščini ni ne duha ne sluha. Zanimivo, še preden se prav prebijeva v sam center Shiraza, trčiva v Toma in njegovega prijatelja Avstralca Grusa, ki potuje z njim. V trenutnem razpoloženju sva neskončno vesela srečanja znanih obrazov.

Čas naju že preganja, saj se najina viza počasi izteka. Kreneva naprej in nekaj km iz Shiraza, ob kavici in prekrasnem razgledu na ogromno slano jezero, premlevava možnosti za naprej. Kljub močni želji, da bi šla čez Pakistan, nama misel na potovanje čez območje, ki si še ni opomoglo od naravne nesreče, ni všeč. Poleg tega so ceste v Pakistanu zelo slabe, midva pa sva sedaj brez nekaj morda pomembnih delov. Tako na naslednjem križišču ne kreneva proti Kermanu, pač pa slediva Tomu v Bandar Abbas. Pokrajina je pusta, nekoliko hribovita, a večinoma ravninska in obdelana in ko se dan prevesi v večer še zmeraj ne najdeva prostorčka za kampiranje. Odpeljeva se do mesta Dabar, da bi poiskala mestni park in prespala tam. Ko se prebijava skozi množico vozil, naju poleg vseh ostalih iz nekega avta vneto pozdravlja starejši možakar, saj sva v tem neturističnem območju spet prava atrakcija. Ker ravno obstanemo na semaforju, vprašava za park in takoj se ponudi, da naju bo vodil. No ja, vmes si premisli in naju odpelje kar k sebi domov. Sprejmejo naju skrajno prijazno in spoznava veliko družino, ki ima v lasti velik nasad pomaranč; nihče ne zna nič angleško in posebna izkušnja se je pogovarjati samo z nekaj osnovnimi besedami, kretnjami, risanjem in kriljenjem. Še posebej se prikupiva starejšemu sinu, ki bi naju najraje zadržal in ko naju naslednje jutro pospremijo ven iz mesta, nama "zabiča" da se morava vrniti. 

Malo pred Bandar Abbasom cesto zapira manjše hribovje, skozi katerega je speljan tunel. Znajdeva se v komaj premikajoči strnjeni koloni tovornjakov in ozek, nerazsvetljen tunel je kot razgreta plinska celica polna gostega dima. Ne veva dolžine tunela, dihanje postaja vse težje in težje, pekoč občutek v grlu in neznosna vročina nama požene strah v kosti. Izkoristiva vsako vrzel v koloni in prehitevava kot nora. Prebijeva se skozi, morda s precejšnjo srečo, saj nama brez prehitevanja mogoče niti ne bi uspelo.

Bandar Abbas, veliko pristaniško mesto, naju pričaka z ogromno smrdečo industrijsko cono, ki se začne že kilometre pred mestom. Tudi samo mesto je umazano, nabito s prometom in zatohlim ozračjem, ne ravno želena destinacija. Srečamo se s Tomom in Grusom in naredimo plan za naslednji dan, ko naj bi natovorili kontejner.

Začnemo ob 7.30, se odpeljemo na en konec mesta da bi uredili dovoljenje za vstop v pristanišče, vendar izdajo dovoljenje samo za dva – Toma in Grusa, z razlago, da za en avto niso potrebni štirje. Pojasnilo, da sva midva s svojim motorjem, ne pomaga nič. Nato se odpeljemo na popolnoma drug konec 20 km iz mesta v pristanišče, kjer se še do 14h borimo z birokracijo. Sami vmes skujemo plan in stvari se lotimo po svoje.

V pristanišče se odpelje Tom na mojem motorju, sam pa zamenjam Grusa za volanom ivecota. Odpeljeva se še mimo dveh pisarn, do kontejnerja. Čas ni ravno na najini strani, na kombiju pa je potrebno odmontirati prtljažnik, zadnji nosilec, kjer Tom vozi motor in kolo ter ga nekako znižati, saj je previsok. Ko vse odmontirava, najprej spredaj spustiva gume, pa je še previsok. Viličar naloži zadnji konec, da lahko odmontirava še zadnja kolesa in potem sicer precej na silo, le nekako gre. Za nameček na ivecotu odpove še volan, spusti olje in potem še nekaj poči, tako da se ne ga da obračati. Kako ga bomo spravili ven in kako se lotiti popravila, se ne sprašujeva. Tu sedaj ni časa pogledati, kaj je narobe, le da je noter in kontejner zapečaten. Vsem se namreč naenkrat mudi, ker je konec delavnika že zdavnaj mimo, Tom in Grus pa imata zvečer let za Teheran.

Midva z Grusom medtem sediva na majhni travnati zaplati pred vhodom v pristanišče, čas si krajšava z obujanjem spominov na avstralske lepote, grizljanjem bučnih semen, ki nama jih podari nek mimoidoči in pripovedovanjem vsak svoje zgodbe. Pojma nimava kaj se dogaja v pristanišču, toda ne podvomiva da se Tom in Zoran ne bi znašla v svojem poslu. Ko se že skoraj v mraku le prikažeta z dobro novico, se spakiramo v taksi in odpeljemo proti letališču. Midva izstopiva v centru in upava, da Tom in Grus še ujameta letalo. Tudi midva sva že malo v časovni stiski, saj bi rada ujela nočni avtobus za Shiraz. Na srečo vozovnico še dobiva in tako se vsaj nekoliko umirjena odpraviva v internet cafe, da rezervirava še letalsko karto Shiraz – Bombay, ki jo dobiva za zelo ugodno ceno nekaj čez 100 eur z Air Arabia. Vmes ugotoviva, da sva v zmedi in hitenju, v prtljažniku taxi-ja pozabila najino dragoceno igračo – fotoaparat. Zdaj je prepuščen v Grus-ovo varstvo da naredi kakšno fotko, preden se spet srečamo nekje v Indiji. Nato skušava na osrednjem rondoju brzečih avtomobilov ustaviti taksi do avtobusne postaje, ko se ob nama znajde simpatično dekle in vpraša, če lahko pomaga. Razloživa ji kam greva in že čez nekaj trenutkov vsi trije sedimo v taxi-ju in klepetamo, kolikor nam znanje jezikov dopušča. Naenkrat nama dekle, Souri, ponudi naj prideva k njima z možem in nadaljujeva pot naslednji dan. Malo se obotavljava, nato pa sprejmeva njeno toplo povabilo, saj sva utrujena, poleg tega imava do leta za Indijo še nekaj dni časa. Doma, v prijetno domače urejenem stanovanju v 7. nadstropju stolpnice, nas pričaka mož Milad in kmalu se nam pridruži še njegov brat ter nekaj prijateljev. V resnično prijetnem in sproščenem vzdušju preživimo enega najinih najlepših in najbolj sproščenih večerov v Iranu, ob okusni hrani, klepetanju, igranju kitare, petju, plesu in zabavi.

Noč je kratka, saj zjutraj zgodaj vstanemo, da bi obiskali bližnji otok Hormoz, do katerega je slabe pol ure vožnje s čolnom-gliserjem. Ogledamo si ostanke mogočne portugalske trdnjave, zgrajene pred 500 leti, ki je služila za obrambo pred napadalci. Malo se še zapeljemo po otočku s 7000 prebivalci, kopanju pa se kljub vročini in sopari, ki vlada zunaj in prijetni temperaturi morja, seveda odpovemo. Cel dan se še ukvarjajo z nama in ko naju zvečer celotna družba pospremi na avtobusno postajo, nama je kar težko pri srcu; njihova nevsiljiva in pristna gostoljubnost nama bo za vedno ostala v spominu.

Shiraz naju pričaka z že znanimi ulicami, truščem in od povsod letečimi: "hello mister, how are you." Še zadnjo noč preživiva tukaj, jutri ob tem času bova že v Indiji. Malo se nama toži po modri gazeli in Pakistanu, malo naju je strah indijske natrpanosti in umazanije, toda kot bi rekli Iranci: inšalah :).

Centralni Iran - od hribov do puščave

Nadaljujeva vzhodno, po dolgočasni ravni cesti proti Ghazvinu. Prenočiva v prijetnem guest–housu Abrisham. Prijazni lastniki se zelo trudijo, da bi se počutila udobno. Sva edina tuja gosta in zdi se, da so ponosni na to. Sprehodiva se skozi mestni vrvež, obiščeva bazar, vendar občutek ni najbolj sproščen; vsi strmijo v naju, kot da sva deveto čudo, o kakšni pretirani prijaznosti ni ne duha ne sluha. Za nameček naju v neki kebab-gostilnici pošteno prinesejo okrog. Zjutraj v guest-housu zbereva informacije o Alamutovi dolini, ki je kakšnih 80 km SV od Ghazvina, in se odpeljeva tja. Ravnino kmalu pustiva za sabo in vijugasta, hitro vzpenjajoča se cesta se prevesi na drugo stran, od koder se odpre prekrasen razgled na prostranstvo hribčkov in dolin. Pokrajina je kot narisana; občudujeva prelivajoče barve požetih rumenih polj, barvitih skal ter zelenih oazic v dolinah in vasicah. Spustiva se do vasice, jo pustiva za sabo in se začneva ponovno vzpenjati. Kmalu zapeljeva na makedamski odcep, ki naju pripelje do vkopane izravnave… ravno prav za prenočitev. Zbudiva se v prekrasen dan; jutranje sonce ustvarja čarobno prelivanje senc v mehkem valovanju hribovite pokrajine.  Srečava zanimivo žival z lisičjo glavo in pasjim trupom, morda hijena?

Še nekaj km naju loči do Ghazor Khana, vasice, ki leži pod gradom Alamut. Tu najdeva hotel Koosaran, ki je nekaj med hostlom in planinskim domom, kjer se ustavi večina popotnikov, ki pride sem. Pravzaprav je to samo preprosto urejena soba v prizidku hiše prijazne družinice. Razpakirava in se sprehodiva nekaj 100 m do poti na grad. Po strmih stopnicah se vzpneva na ruševine mogočnega gradu, ki ima res impozantno lego na vrhu klifne stene. Na vse strani prepad. Obnavljava zgodbo iz knjige Alamut in si skušava predstavljati, kako je zgledalo nekoč. Obiskovalcev je kar veliko, saj je petek, ki je v Iranu dela prost dan in takrat ljudje zelo radi gredo v naravo na piknike ali na obisk zgodovinskih znamenitosti. Seveda kot tujca izstopava in vsi naju radovedno gledajo in pozdravljajo. Ustavi naju možakar, ki zna angleško in nekaj časa klepetamo. Pristopi še njegov prijatelj g. Ali in naju povabi k sebi domov v Ghazvin. Odvrneva, da bova prespala tukaj in da se mogoče oglasiva jutri; pusti nama telefonsko številko. Ne vzameva ga preveč resno, toda nočeva ga užaliti.

Naslednje jutro se že zgodaj odpraviva na treking v dolino za gradom. Slediva opisom iz knjige gostov, saj uhojenih ali celo označenih poti ni. Na srečo je vse bolj golo in prehodno, tako da ni večjih problemov z orientacijo. Spustiva se v dolino rajskih vrtov, prečkava reko in se čez zlato pobočje vzpneva na vrh hriba. Odpre se prekrasen razgled, na eni strani na grad, na drugi pa v drugo dolino za hribom. Ugledava več jezerc, eno večje in več manjših. Z vrha se zdi, da so bližje kot so v resnici in premamijo naju s svojo barvo in leskom. Spustiva se sprva po položnem travnatem, nato pa po strmem kamnito-peščenem pobočju. Končno le doseževa jezero, obdano na eni strani s strmimi rdečimi stenami. Popoln mir je, opazujeva živi svet in namakava noge. Veliko časa za počitek ni, saj naju čaka še dolga in naporna pot nazaj.

Zvečer nas preseneti nevihta, dežja je bolj malo, zato pa piha močan veter. Še dobro da nisva v šotoru. Cela vasica nenadoma ostane brez elektrike in preostanek večera preživiva ob petrolejki. Jutro je še zmeraj oblačno in nič ne kaže da se bo razjasnilo. Spakirava in se odpeljeva nazaj v dolino proti Ghazvinu. Ves čas hoče po malem deževati, toda imava kar srečo in jo odneseva suha. Malo pred mestom pokličeva g. Alija, saj vreme ni najbolj primerno za nadaljevanje vožnje. Takoj se naju spomni in čez pol ure sva že na dogovorjenem mestu, kamor pride po naju njegov sin. Odpelje naju domov, kjer nas pričaka žena Mahdi. Kasneje se pridruži še hčerka in čakanje na g. Alija, da se vrne iz službe, si krajšamo s klepetanjem. Izobražena in po obnašanju zahodnjaška družina so, nobenega zakrivanja doma in nobenega ločevanja med moškimi in ženskami. Mahdi pripravi res okusno kosilo, same iranske jedi, nato pa se z g. Alijem odpravimo na ogled Ghazvina. Enkraten vodič je, vse informacije stresa iz mezinca. Zanimivo, tokrat doživiva Ghazvin na drugačen način, zdi se kot da ne bi bila v istem mestu kot nekaj dni nazaj.

Pot naju vodi naprej, skozi Teheran proti jugu. Skozi Teheran pomeni kakih 60 km v divjem ritmu brzečih Teherancev. Hotela sva na jug, vse večje ceste pa so speljane vzhod-zahod. Vmes pa seveda polno enosmernih cest, ki pa niti niso takšna ovira, saj sva kot večina Iranskih motoristov, to večkrat spregledala. Po kakih dveh urah se nama je le uspelo prebiti ven proti jugu in adrenalin je kaj kmalu zamenjala utrujenost. Šotorček sva postavila nekaj sto metrov stran od ceste za mali hribček v povsem puščavski pokrajini, le da so bile sipine bolj zbite, kot nekakšno posušeno blato. Že zvečer se je pooblačilo, ponoči pa se je dvignil močan veter, tako da sva imela zjutraj pesek povsod. 

Do Kashana se dolgočasiva skozi ravnine in barvite hribčke. V mestu začneva iskati hotel, pravzaprav guest house, za katerega veva, da je poceni, pa je zaseden. Odločiva se najti park, kjer tudi Iranci kampirajo, kar nama s pomočjo karte, ki je sicer v grabljicah in pomočjo dveh mladeničev kmalu tudi uspe. Malo je drugače, ker je park od parkirišča ločen s kanalom in betonom, kljub temu se utaboriva. Kmalu se začnejo nabirati tudi domačini. Takoj nama skušajo pomagati spravit motor v park, no na koncu ga stlačiva na visoki pločnik in prikleneva na drevo. Saj ne veva ali jih je res strah za motor ali pa bi samo radi pomagali, četudi ni potrebno.

Kot veliko drugih mest v Iranu, se tudi pred Esfehanom začnejo vrstiti neprekinjena naselja in objekti že 15 km pred mestom. Samo mesto je ogromno, zato kar nekaj časa iščeva hotel ali park, kjer bi se utaborila. Kmalu srečava Alija, ki dela v turistični agenciji, koder sva spraševala za pot. Najprej, ker se ne razumemo najbolje, nama hoče prodati letalsko karto za Slovenijo. Potem se le sporazumemo, se ponudi da naju vodi do parka, takoj za tem pa naju povabi kar k sebi domov. Zvečer se znajdeva ob odlični večerji skupaj s prijetno družinico in kramljamo v polomljeni angleščini. Tu so družine zelo povezane med seboj in že prvi večer spoznava širši krog družine, tako da komaj slediva kdo je kdo. Do konca večerje sva povabljena še k drugim in tako naslednjo noč preživiva pri Alijevi sestri in njenem možu Rezi, ki nama v svoji štirinadstropni hiši, odstopita eno od stanovanj. Ker je naslednji dan petek, sva prisotna na številčnem večernem Iranskem party-ju. Vse skupaj se je dogajalo v enem od Rezinih stanovanj, Ženske na eni strani in moški na drugi. Začnemo s čajem, sadjem in vsesplošno debato. Temu je sledila požrtija, nato pa so moški odšli nadstropje nižje na posebne efekte, ženske pa so razživele in razkokodakale ob pospravljanju ostankov. Naslednji dan smo se v manjšem številu dobili na enem od vrtov gospoda Reze. Tokrat je vzdušje bolj sproščeno, vsi skupaj sedimo ob ognju in čaju in debata postane v mešani družbi mnogo bolj raznolika in zabavna.

Po taki prijetni izkušnji, se naslednji dan kar stežka posloviva od Alijeve družine, vendar pot je še dolga zato kreneva naprej. V Toudeshk-u poiščeva gospoda Mohameda, za katerega sva imela informacijo, da nudi prenočišča in ture v puščavo. Menda je tudi zelo prijeten sogovornik poln zgodb, vendar ga žal ni tu. Sprejme naju brat Reza, ki pa je zelo mrk in redkobeseden. Kljub temu se odločiva za obisk puščave in prespiva eno noč. Izkušnja je nekako čudna, nikakor ne razčistimo okoli cene, naslednji dan pa naju Reza šokira s končno vsoto. Nekako se le dogovoriva za bolj sprejemljiv znesek, kljub temu odideva z grenkim priokusom.

V Toudeshk-u sva srečala tudi avstralca Joseph-a, ki nama je priporočil obisk zaratustrskega templja Čakčak, ki je stisnjen ob izvir pod visoko steno, v hribu sredi puščave, blizu Yazda. Zadeva je stara pet let, zgradbe so nove, je pa lepa okolica in menda ta tempelj vsako leto poleti za nekaj dni obišče 15000 ljudi, pripadnikov te vere. Prespiva pod steno, zvečer nama prijazen možakar, prodajalec vstopnic, prinese lubenico, obišče naju še lisička, tečne muhe v neskončnem številu pa gredo k sreči spat.
 

Čez mejo in zahodni Iran

V zgodnjem dopoldnevu se mimo kolone tovornjakov, ki eden mimo drugega rinejo proti malemu natrpanemu mejnem prehodu, prebijeva do prvega okenca. Možakar le preveri tablico motorja in usmerijo naju na parking pred terminal. Znajdeva se pred okencem kjer nama požigosajo potne liste, nato pa:

Še preden se dobro zavem, sem že na poti čez kratek hodnik, in pred mano se kar naenkrat pojavijo vrata z napisom »iranska meja«. Na turški strani sem torej očitno že opravila. Zorana pošljejo skozi druga vrata oz. nazaj na parking k motorju, češ, vozniki posebej, potniki posebej. Vse se zgodi v nekaj trenutkih in kar naenkrat sva vsak sam zase. Jaz brez vsega, saj je vse ostalo na motorju. S seboj imam samo potni list in na srečo tudi naglavno ruto, ki sem si jo pred prihodom na mejo ogrnila okrog ramen. Moški za okencem nekaj časa obrača moj potni list, nekaj ne deluje oz. imam občutek kot da me ne najde v računalniku in tako stojimo in čakamo. Za mano se nabira vedno večja gruča ljudi, kmalu jih je kakšnih 50. Vsi potrpežljivo čakamo, čeprav nam nihče nič ne objasni. Naenkrat zadeva steče, dobim žig v potni list, še malo počakam in zaslišim besede »Miss Tamara, wellcome to Iran!« Kar naenkrat sem na drugi strani. Upam le še, da bo tudi Zoranu uspelo. Vdam se v usodo in čakam. Čez kakšnih 45 min se končno prikaže:

Vrnem se nazaj k motorju, kjer me eden od fantičev starih cca. 12 let, usmeri do nekih drugih okenc, namenjenih za voznike. Fantič me pelje kar zadaj za okenca in možakar mirno vzame moje papirje. Potem nekaj poizkuša, čez čas da papirje drugemu in moram ven, izvemo da sistem ne deluje. Papirje zopet vzame prvi, pošilja mojega pomočnika z njimi nekam drugam in šele čez kakšne pol ure nekako spiše nekaj in razloži fantiču kam zdaj. Moram še na izstopno kontrolo. Pred vrati v Iran možakar zavaljen na kavč ravno telefonira in nič ga ne gane moj prihod. Neučakan nakažem da sem tu, pa me posede na kavč, češ kam se ti mudi. Potem le vzame moje dokumente, nekaj tipka, pa nič ne najde. Pokliče mojega malega pomočnika mu nekaj razloži in greva nazaj do prejšnjega možakarja. Ujameva ga ko ravno nekam odhaja. Gre z nama do izhoda, razlaga možakarju na kavču nekaj v zvezi s sistemom, ki ne dela, vstane, meni nakaže, da je zdaj vse urejeno in gre. No, kavčmojster je še v prejšnjem stanju in mi zopet pokaže kavč. Potem malo gleda TV, jaz mu vztrajno nakazujem, da bi šel, me sprašuje kam se mi mudi, in mu skušam razložiti, da je Tamara že čez mejo. Potem se le loti nekoga poklicati. Pride še eden v isti uniformi in tudi njemu ni jasno kaj zdaj. Čez čas pokličeta edinega na meji, ki je znal celo nekaj angleško. Pride do nas, gledajo v računalnik, ne gre. Zopet me pošlje do prvega okenca, ker da je treba še enkrat nekaj vpisati, a je šel uradnik na kosilo. Mi razloži naj pač počakam in spet why hurry. Na oni strani meje …, možakar razume in poleg tega je očitno rangiran malo višje in vrata se odprejo. Glede malega pomočnika pa, z veseljem sem mu stisnil nekaj lir, ker mi je bil res v pomoč. Na Iranski strani sem stvari uredil dokaj hitro, tako da sva kmalu zapeljala novim dogodivščinam naproti.

Pokrajina je sprva še hribovita, le bolj pusta je. Malo pred mestom Orumiye, ob velikem slanem jezeru, hribčki ostanejo za nama. Cesta postaja vedno bolj prometna in v mestu se znajdeva v precej drugačnem »kaosu«. Promet se odvija hitro in spontano in kar precejšen šok je, ko se znajdeš med drvečimi in trobečimi projektili. Za nameček sva bila priča še nesreči, ko je avto zbil žensko tik pred nama. K sreči ni bilo hujšega, saj je vstala.

V Mahabadu naslednji dan doživiva drugačen šok. Namenjena nakupit hrano zavijeva v center mesta. Že med vožnjo od povsod dežujejo »hello mister« in ko se ustaviva pred vhodom v bazar, naju obkroži množica. Vprašanja dežujejo, firbčnost je brezmejna. Vseeno nekako nakupiva zelenjavo, iščeva še kruh. Najde se možak z nekaj več znanja angleščine in naju odpelje po kruh. Na koncu nama ne pusti niti plačati in se nama zahvaljuje, ker naju je srečal!

Zakampirana na mali zeleni jasici ob rečici kmalu za Mahabadom, opazujeva pastirje, ki se ustavijo na sosednji jasici. No, zjutraj naju najprej obišče gazda, gre le mimo in se ustavi na robu jase. Pridružijo se mu še ostali, raztovorijo mulo, zakurijo in kmalu sedimo skupaj na čaju, krilimo z rokami, rišemo, skratka se »pogovarjamo«.

Pozno popoldan po dešifriranju smerokazov napisanih v grabljicah, zapeljeva do gradu Takt e Suleyman. Ker ob njem ni najti ničesar za spat, se vrneva malo nižje v vas. Tudi tam ni nič, torej greva še malo nazaj do nekakšnih toplic, kjer sva videla šotor. Takoj naju obkrožijo ljudje in skušava se zmenit za prespat. Ponudijo nama sobo, prazen prostor s preprogo na tleh, za 25 USD. WC je 200m stran, tuš 100m na drugo stran! Za kampiranje hočejo 10 USD. Pozno je, zato sprejmeva to, ko pa se hočeva stuširat – ups, bo treba doplačat?? Menda je termalni bazen in tudi če jim poizkušava razložit, da se hočeva le stuširat, ne plavat, ne popustijo. Midva tudi ne in se odpeljeva še kak km nižje ter kampirava na divje. 

Grad Takt e Suleyman je postavljen okrog naravnega jezerca na vrhu vzpetine, sicer je dokaj v ruševinah, a še vedno zelo zanimiv. Od tu se odpraviva kar čez hribe proti Zanjanu in ko se začneva spuščat v eno od dolin, se nad nama znajde žičnica. Prihaja nekje od vrha in naju spremlja ves spust v dolino, čez naslednji hrib v naslednjo dolino. Strašansko dolga reč, verjetno iz kakšnega rudnika.

V Zanjanu poizkušava najti prenočišče za normalno ceno, pa nižje od 20 USD za sobo brez tuša in parkinga ne najdeva. Zaokroživa naokoli in najdeva nasad jabolk nekaj km ven iz mesta. Pojavi se nekaj ljudi in eden od možakarjev nama odsvetuje spati tu, češ da je nevarno. Tako se vrneva v mesto in pristaneva v parku na začetku mesta. Prijazni policaj nama pokaže kam naj postaviva šotor in motor, celo wc je tu. Bolj kot se spušča noč, več ljudi prihaja, postavlja šotorčke, kuhajo, jejo, … več kot očitno ustaljena praksa. Noč mine mirno, razen hrupa bližnjega prometa, katerega se kmalu navadiš.

Do roba Turčije

Ko se pripeljeva spet na obalo in spet trčiva v turistična naselja razpeta med večja mesta, sva kar malo izgubljena. Vsakič nama je manjši šok, preskok iz bolj naravnega okolja v civilizacijo. Prikolovrativa nekako do obmorskega mesteca Manavgat, med Antaliyo in Alanyo, vendar nikakor ne najdeva spodobnega mesta za spat. Sami hoteli, plaže, … Končno se vmes pojavi velik park z borovci in utaboriva se v sredini. Mimo celo prijahajo policisti, pa nič ne rečejo. Kljub vsemu čutiva bližino mesta.

Nedaleč od Manvgata, končno najdeva spodoben kamp za spodobno ceno. Utaboriva se in ko ugotoviva, da je morje neverjetno toplo, ostaneva tu tri dni.

Drzno speljana gorska cesta, vkopana v prepadna pobočja in stene, naju pripelje do lepega gorskega mesteca Sariveliler, kjer nakupiva hrano. Ljudje so prijazni in radovedni. Prav škoda je, da ne znava turško, niti oni angleško. Vidi se, da tu ne mrgoli turistov. Kmalu za mestecem najdeva lepo mestece na položnem pobočju in se utaboriva. Miljone zvezdic, luči vasice v daljavi in tišina. Le zvoki redkih avtomobilov, ki preko noči izginejo, kakšna ptica in veter.

Iz lepih slikovitih hribov se za mestecem Ermenek spustiva v dolino in z vsakim metrom postaja bolj vroče. Malo pred mestom Mut v neznosni vročini nabereva nekaj fig, v mesto se nama ne da, raje se dvigneva proti mestu Kharaman, ki je na planoti cca. 1000m visoko, in naprej med neskončnimi ravnimi polji pšenice, proti Kapadokiji. Ne nadaljujeva naravnost po najkrajši poti proti najbolj znanemu območju Kapadokije, pač pa zavijeva na stransko cesto proti mestecu Güzelyurt, ki naj bi imelo svoje podzemno mesto. Zapeljeva skozi umirjeno, neturistično vasico in se malo naprej ustaviva ob stari cerkvici, vklesani v skalo nad umetnim jezercem, ki sva jo opazila že od daleč. Sprehodiva se do cerkvice in bivših prebivališčih vklesanih v skalo pod cerkvico. Votline so povsod in tudi ko opazujeva okolico, se praktično povsod okoli kjer je kakšno skalovje vidi votline. Na poti proti Soganliju, ravno ko si dopolnjujeva zalogo vode, mimo pripelje angleški motorist in ustavi. Spregovorimo nekaj besed in rahlo razočaran ugotovi, da gremo v nasprotne smeri. Pravi, da ni srečal skoraj še nikogar in si je očitno zelo želel družbe, saj ves čas pogovora niti ni snel čelade.

                                                                      

Voziva po neskončnih ravninah in prav nikjer ni videti, kakšnega hribovja. Pa vendar sva čisto blizu Kapadokije, ki je po slikah sodeč hribovita? Naenkrat se pred nama v ravnino zareže globok kanjon, kmalu za prvim se tudi cesta začne spuščati v enega od krakov in v vasici Derinkuyu se znajdeva v dolini obkroženi s strmimi pobočji, ki se končajo v stene polne votlin. Povsod so, področje je osupljivo veliko, kilometri doline posute z votlinami. Pred Soganliem se po pobočjih pojavijo še koničasti stolpi, prav tako polni votlin, kot domovanja palčkov v kakšni pravljični deželi. Tik pred vstopom v Soganli naju pozdravi prijazni lastnik restavracije (Soganli Kapadokya Restaurant, Nuri in Yilmaz Ablak). Ponudi nama možnost kampiranja, zastonj, če kaj pojeva in kmalu najdemo skupni jezik. Zapeljeva na čudoviti vrt, pravzaprav nasad jabolk, poln miz in klopi, ki je postal restavracija in najin trenutni domek. Sva edina gosta v mirnem, senčnem vrtu, o robu postaviva šotorček in ko raztovarjava, ups! Zopet oljni madeži na prvem kolesu. Tokrat je spustila leva vilica. Kljub temu se odpraviva na pohajkovanje med nekdanjimi prebivališči in cerkvicami, celo najdeva nekaj tabel z napisi v angleščini in tudi turistov je zelo malo. Najdeva potko ki vodi na rob sten od koder je čudovit razgled na kanjon. Človek bi kar raziskoval, lezel po votlinah, prespal v kakšni, … Midva lačna, malo utrujena in z oljnim madežem v mislih greva nazaj na vrtek. Ponoviva postopek izpred nekaj dni, Tamara kuha, jaz razstavim vilico, jo očistim, sestavim, tokrat imava celo olje še na zalogi in vklopiva še enega srečkota, da bo v naprej držalo. Zanimivo je to, da ni neke vidne napake, le pušča?

Greva naprej, na vzhod, prespiva celo v eni od votlin, ki je dostopna z motorjem, se voziva čez lepo hribovito pokrajino in prečiva nekaj visokih prelazov, se spustiva v ogromno dolino, mimo slanega jezera, zopet v hribe, mimo neskončnih polj buč, čez nekaj ogromnih zastrašujočih mest, čez območje nasadov pistacij,… Nekje, na stranski cestici, sredi mirne in tihe pokrajine, naju ustavi celo vojska, mlad vojak spregovori nekaj turških besed, midva angleških… radovedno naju opazujejo in vsem gre na smeh. Prijazno naju spustijo naprej. Pozno popoldan prispeva v Karadut, vasico pod goro Nemrut Dagi, ki je arheološka in turistična zanimivost, saj so na vrhu ostanki ogromnih kamnitih glav raznih bogov oz. božanstev – eni gledajo na vzhod, da pozdravijo jutranje sonce, drugi gledajo na zahod. Hitro se skampirava v restavracijo – kamp in odhitiva na goro, da bi še ujela sončni zahod. Iz parkirišča pod vrhom naju čaka kakšnih 15 min vzpona. Na vrhu pa seveda gruča turistov. Ne počakava na sončni zahod, raje se še po svetlem odpeljeva nazaj do najinega tabora.

Drug dan naju čaka nekaj vračanja po isti cesti, nato pa se čez ostanke hribovite pokrajine spustiva na neskončno ravno planoto proti Diyarbakirju. Dolga ravna cesta vodi čez pusto kamnito puščavo, nikjer nobene sence, da bi se ustavila in si skuhala kavo. Tu in tam se sredi ceste kar pojavi kakšen človek, v hlačah in srajci, pa s kakšno malho pod roko. Ni nama jasno od kod in kam ga vodi pot. Ustaviva ob enem izmed ob-cestnih prodajalcev melon in lubenic. Prijazen in nekoliko zadržan možakar nama melono in lubenico kar podari; ko ga vprašava, če si lahko po njegovo kamnito postojanko, prekrito s slamo, skuhava kavo, nima nič proti. Kako veliko nama pomeni tiste pol ure v prijetnem hladu senčnega zavetja!

Za velikim in prašnim mestom Diyarbakir se pokrajina malo spremeni in postane bolj zelena in nekoliko gričevnata. Spremljajo naju širni nasadi bombaža. Prispeva do še enega prašnega mesta z zanimivim imenom – Batman, od koder naju loči še slabih 40 km lepe poti ob rečnem kanjonu, do vasice Hasankeyf, starega mesteca, vklesanega v skale, ki ga bodo v bližnji prihodnosti potopili. Na žalost je velik del starega mesta zaprt za obiskovalce, ker se je pred kratkim zrušil ogromen skalni kos in zaprl dohod. Ostaneva en dopoldan in raziskujeva ostanke mesteca ter se plaziva po ozkih skritih kanjončkih, ki vodijo globoko v notranjost, neznano kam.

Široka cesta, ki je na veliko koncih v izgradnji, kot so vse ceste po Turčiji naju pripelje na 1700m visoko planoto z jezerom Van. Pred odcepom ceste za Tatvan najdeva komaj opazen znak za Nemrut dagi, vulkan kamor sva namenjena. Vzpneva se 2500m visoko in spustiva v krater s tremi jezerci. Ob toplem jezeru, najdeva nekakšen kamp. Pozdravi naju prijazni Fejzir, ki je tu že celo poletje, sedaj pa pravi da je na počitnicah in nama ne računa nič. Naučil se je nekaj angleščine od turistov in tako večer preživimo ob čaju, kramljanju in ognju, ki nam pomaga preganjati mraz, saj smo na višini 2300m. Malo smo ga pregnali tudi v toplem naravnem bazenčku ob jezeru, kamor smo nekaj časa namakali noge. Prijeten možakar, nama je razložil tudi kod gre pot na severni rob vulkana, kamor sva se drugi dan tudi sprehodila in se naužila čudovitih razgledov.

Za prehod meje v Iran sva si izbrala južnega pri vasi Esendere / Seron. Zakampirala sva se še ob jezeru Van, takoj za Tatvanom, na širni planoti 2300m visoko sredi zlatorumenih kocin pšeničnih polj in nazadnje v hotelu v  mestecu Yuksekova. Tu v predelu kurdov, je ozračje precej drugačno, domačini ko prideš v stik z njimi sicer skrajno prijazni, mladina pa včasih kar malo agresivna. Nama nerazumljiv kontrast obnašanja. Bolj ko se bližava meji, več je tudi vojaških postojank in kontrol, ki pa naju razen firbčnosti v glavnem pustijo pri miru.

Slike zaenkrat dajeva le v picaso album, ker je z netom bolj slabo.