Gorovje Akdaglar in kanjon Kuprulu

V Kasu sva se najprej usidrala v kamp Olympos, malo pred mestom in si privoščila morski dan s kopanjem v presenetljivo toplem morju. Turisti so večinoma Turki, le v mestecu vidiva tudi kakega tujca. Vmes kontaktirava Davida, ki nama je poslal mail. Še v Pamukkalah sva namreč kontaktirala HUBB community Turčija, če bi kdo znal kaj pomagati v zvezi z vilicami.

Naslednji dan dopoldan naju obišče v kampu. Podebatiramo ob kavici in z veseljem sprejmeva ponudbo, da se za nekaj dni preseliva k njemu v Kasabo, kjer imata z ženo Julio hišo. Tam živita od leta 2004 z očetom od July, sedmimi psmi in šestimi mačkami. Sprejmeta naju skrajno prijazno, dobiva svojo sobo in kopalnico in takoj se spoprijateljiva z vsemi živalicami na posestvu.

Naslednji dan sprazniva motor in skupaj z Davidom se odpeljemo po kolovozih gorovja Akdaglar. V vasici Gombe, ki je na začetku doline jabolk smo hitro, saj do tega izhodišča za nekatere trekinge vodi asfalt. Kmalu za vasico pa se odcepimo proti sedlu in kmalu se cesta spremeni v kolovoz, a s solidno trdno podlago. 

 Vzpnemo se na veliko travnato dolino med dvema hriboma. Od tu se serpentinasto vzpnemo še višje na sedlo, preko katerega pridemo spet v novo dolino z lepim modrim jezerom. Tu je možak zgradil sredi ničesar prikupen kamp, z bungalovi, malo hiško, indijanskimi šotori, ribnikom in veliko zelenja. Gremo okoli jezera in ker smo malo pozni zavijemo po krajši poti nazaj proti dolini jabolk. Spuščamo se počasi, preko sedelca v prvo dolino in drugo in ..., nisva štela. Prekrasna pokrajina je izredno malo poseljena in precej gola. Povsod pasejo koze in polja so le v teh ravnih dolinah med sedli. V dolino jabolk se spustimo malo pred mestecem Elmali (mimogrede elmal pomeni po turško jabolko), skočimo še do zelenega jezerca, kjer podebatiramo z oboroženim pastirjem in domov.

 

 

Do Antaliye in mimo nje se drživa glavnih cest, da malo pospešiva premikanje. Turčija je velika in ko pogledava zemljevid kje sva, izgleda kot da se nisva še nikamor premaknila. Prespiva na začetku kanjona, na divje. Zjutraj se podava do kampa v notranjosti, kjer naju prijazni lastnik prepriča da greva na rafting. Začnemo pri starem rimskam mostu in se po vrveh potegnemo v kanjon. Voda bruha iz sten, polno je malih izvirov in tudi velikih. Spustimo se po krasni reki, v družbi stotine raftov in tudi raft-kampov kar mrgoli po bregu lepe reke. Že zjutraj, ko sva se vozila v kanjon, sva srečala veliko avtobusov, ki so dovažali turiste. Sedaj so vsi na raftih, po restavracijah, se spuščajo po jeklenicah čez reko, ... A reka je še lepa in čista, brzice še penijo v lepi belini, tolmuni so prozorni, ...

Divja vožnja do obale

V Denizliju nakupiva manjkajočo hrano, mimogrede v obcestnem servisu najdeva olje za vilice, in odbrziva naprej proti morju. Ker se poskusiva izogibati dolgočasnih in prometnih glavnih cest, naju kmalu premamijo stranske ceste. V eni od vasic najdeva še tržnico, kjer nabaviva zelenjavo, nekaj odličnih pekarskih slaščic in si pred odhodom prisluživa še darilo prijaznega zelenjavarja - pol lubenice. Peljeva se čez dolino zelja iz katere naju GPS zapelje na cestico, ki se vzpne v hrib. Na malem prevalu se cestica spusti desno navzdol, naravnost pa vodi rdeča makedamska cesta. Seveda zavijeva desno po asfaltu, a GPS kaže naravnost. Zato obrneva in slediva makedamski cesti, ki se še naprej vzpenja.

Greva mimo vasice, kmalu za njo pa prideva do razcepa s tremi možnostmi. Midva naravnost, kamor kaže generalna smer, od tod tudi pripelje avto. Za novo vasico se cestica zoža, nadaljujeva in čez čas ujameva možakarja na motorju s prikolico. Slediva mu, pa kar naenkrat zavije nekam v gozd, midva pa sva že iz smeri. Spet obrneva in slediva kolovozu, ki gre v najino smer. Kmalu se prevesi na drugo stran hriba in se začne spuščati. Vmes na krajšem odseku že mejno strmo, vendar še sprejemljivo, upava le da se to ne konča kot slepa ulica.

Kolovoz se vijugoma spusti v borov gozd in ker sva na eni od jas videla spodaj širšo makedamsko cesto se na odcepu v gozdu usmeriva po sicer strmejšem kolovozu, ki pa naju pripelje naravnost na široko belo cesto. K sreči je vse presušeno. saj verjetno že dolgo ni bilo dežja in je oprijem odličen, ker prehod čez ta hrib je bil že bolj gorskokolesarska tura. Na tej širši cesti najdeva lepo izravnavo pod borovci in se odločiva prespati. Pojeva, postaviva šotor in objame naju mrak in mir. Tišino le sem in tja vzvalovi krik ptice in ob 9h zvečer oddaljena molitev iz vasice nekje v dolini. Sigurno eden najlepših prostorov za kampiranje do sedaj.

Zjutraj naju bela cestica pripelja kaj kmalu na asfalt, kjer za trenutek ne veva kam. No, najina končna destinacija Kas je južno, torej levo. Vedno širša cesta naju čez prekrasno hribovito pokrajino pripelje na prelaz visok 1500 m. Ves čas se barva okolice menja od bele, rjave, zelene in rdeče, večinoma je prekrita z borovim gozdom in pusto podlago, skoraj povsem brez podrasti. Za prelazom postane vse bolj mediteransko, saj se počasi spuščava proti morju. Do Kasa naju pelje glavna cesta, ki vodi tik ob morju, izredno podobno kot jadranska magistrala, prometa je vedno več in do Kasa se skoraj več ne ustaviva.

Zdaj in tu

Končno sva našla kamp ob obali za normalno ceno 8eur na noč za oba, lep, čist, urejen in tik ob morju. Sva v kampu Nostalgia blizu mesteca Manavgat, ki je približno 50 km zahodna od Alanye. Najina želja je namreč bila, da si privoščiva vsaj nekaj dni morja, pa naju je vse do tu vedno odgnala evropska cena za nič kaj evropsko ponudbo. Pravzaprav sva razočarana nad Turčijo v turističnih območjih (predvsem obala), vse pozidano, komaj še prideš do nedotaknjene plaže, cene povsem evropske, celo višje kot pri nas, in tudi ljudje so tu povsem drugačni kot v notranjosti, pretkani in te vedno skušajo obrati.. Sploh sem razočaran jaz, ker sem jo okusil 10 let nazaj. Koderkoli sem se ustavil sem se zapletel v pogovor, dobil čaj, ... dandanes pa je že vse preveč turistično in vsak tujec je samo še en turist, ki je prinesel kakšen euro! V notranjosti je k sreči še vedno drugače, pristni ljudje in lepa narava, in zato sva tudi raje obšla večino obale.

Ker se je vmes zvrstilo kar nekaj krajev in zgodilo marsikaj, se bova potrudila izkoristiti ta počitek tudi za to, da nadoknadiva zaostanek.

Pamukkale

V majhni vasici malo pred Pamukkalami sva našla družinski kamp za dokaj ugodno ceno in se namestila. Bila sva edina gosta. Zanimivo, očitno v tem času ni več veliko turistov... tako sva si vsaj mislila. Ko sva razpakirala, sva se odpeljala kakšnih 5 km naprej do znamenitih Pamukkal. Že pred prihodom v vas se je začelo - hotel ob hotelu, restavracije, bari, trgovinice s spominki, avtobusi polni turistov,... Na srečo naju je najin navigator, ki se je včasih obnašal zelo čudno, peljal do Pamukkal po stranskih cesticah skozi razne vasi, tako da tja nisva prispela po glavni ruti, po kateri so prihajali vsi avtobusi. Še dobro.

Vstopnina v Pamukkale je 10 eur, vendar je kaj za videt in lahko se tudi kopaš v termalni vodi. Res so nekaj posebnega. Ogled vsekakor priporočava. Edina pomankljivost so gruče turistov, ki otežujejo gibanje, zato se je najboljše odpravit tja izven sezone.

Turčija zahod

Zadnje kampiranje v Bolgariji in komfort, ki nama ga je nudil, sva izkoristila skoraj malo preveč, in se tako odpravila proti Turčiji dokaj pozno. Sva pa imela oprane cunje in malo bolj urejeno navigacijo. 

Bolgarija naju izvrže ven neopazno, ko pa se pelješ proti Turški carini, te v ozadju pozdravi ogromna mošeja s štirirmi koničastimi turni in pokriva skoraj celotno ozadje tvojega pogleda Vendar prehod meje je povsem po evropsko, dokumente od motorja še vedno zahtevajo, ker ti ga vpišejo v pasuš.

V Edirneju, kmalu za mejo, se takoj srečava z izredno prijaznimi Turki, pravo nasprotje od Bolgarov. Privoščiva si kebab in piščanca z zelenjavo, zelo okusno, vendar naju preseneti cena. 10 eur, za, konec koncev fast food?

Prvo noč najdeva "kamp" ob restavraciji pri Kasanu. Ima sicer napis kamp, vendar je bolj restavracija, ki ti dovoli prespati na velikem vrtu in ne zaračunajo nič. Verjetno upajo, da boš morda jedel pri njih. Midva greva le na pivo, ker naju zopet presenetijo cene. Pivo - 2,5 eu. Enako v trgovini, pravzaprav trgovskem centru. Vse stane najmanj toliko kot pri nas ali več. Postane nama jasno, da Turčija ne bo poceni.

Nadaljujeva proti morju, koder sem jaz že vozil kakih 10 let nazaj, vendar mi je skoraj vse nepoznano. Sploh ob morju, vse pozidano, ogromni kompleksi vil, hotelov, barov, klubov, plačljive plaže, ... Dan je minil, kot da beživa. 

Prenočišče si najdeva ob morju, na nekakšnem piknik placu. 

Sprva dokaj mirno obalo,zvečer obišče najprej avto z moškimi, ki začnejo nosit posode, ležalke in hrano. Za njimi pride še avto z ženskami in otroci. Prijazno pozdravljajo, vendar izgledalo je, kot da bo žur. Še zmeraj je Ramazan, kar za Muslimane pomeni, da ne smejo jesti in piti ničesar med 5h zjutraj in 21h zvečer. Po zadnji molitvi začnejo z večerjo. Ravno ko si pripravljava čaj, naju preseneti moški, ki nama prinese krožnik z dvema vilicama in slastno večerjo. Skrajno prijazno.

V GPS si nastavim cilj Pamukkale, nastavim najkarjšo pot in ... odpelje naju v hribe, skozi vasice in osupljivo lepo pokrajino. Vsaka dolina je drugačna, od ogromnih nasadov oljk, do veličastnih borovih gozdov, granitnih okroglih balvanov,... Mimo oljarn, obratov za predelevo borovih storžev, kupov naloženih granitnih tlakovcev in drugih kamnitih izdelkov,... Dvigujeva se čez hrbte hribovite pokrajine, cesta se spreminja iz asfalta v makedam, ponekod je bolj luknjasto in spet povsem solidno. 

Prebijava se skozi labirinte z betonskimi tlakovci tlakovanih vasi. GPS se sicer velikokrat izgublja, ker je njegova cesta povsem drugje kot je v realnosti, vendar drži generalno smer in na koncu vedno najdeva povezavo v naslednjo dolino. Zopet prespiva na divje, ob zapuščenem kamnolomu. Ko razpakirava in si hočeva narediti kosilo, opazim, da je prvo kolo polno olja. Desna vilica je povsem mastna in ko odstranim protiprašno tesnilo, se ulije ven olje. Shit. Pošljem sms Mladenu, ki jih je pred odhodom obnovil, če lahko mogoče najde kak servis tu v Turčiji. Prav posebnega upanja nimam, ker WP vilice niso ravno vsakdanje v tem delu zemlje, zato raje pomagam pripravljat hrano. Kljub temu sem do jutra premleval, kaj naredit. Zjutraj po čaju, ko še vedno ni bilo nobenega odgovora, mi je bilo jasno, da bom pač moral najti rešitev sam. Vse skupaj razkopljem in najdem napako. Delček tesnila se je zavihal nazaj. Poravnam in ne izgleda poškodovan. Sestavim skupaj, nalijem olje, kolikor sem ga še ujel iz vilice, in nadaljujeva.

V dolini vinogradov, se najprej voziva po dolgočasni in prometni glavni cesti za Denizii, nato pa željna postanka zavijeva na vzporedno stransko. Ne moreva verjeti koliko trte je povsod. Sprašujeva se, kam z vsem tem grozdjem, saj kot muslimanska država verjetno ne proizvajajo vina, vsaj ne v velikih količinah. Nato ugotoviva, da ima skoraj vsak vinograd poseben prostor, kjer sušijo grozdje za rozine. Pod malo vrbico, najdeva mizico s klopcami in pristaviva za kavo. Kmalu naju obišče možakar, preverja kdo sva, saj sva ob njegovem vinogradu. Kmalu se vrne z ženo in otroci in ogromnim grozdom slastnega grozdja. Prisedejo in kljub temu, da se ne razumemo, se razvije debata. Kdo kaj počne, kje živimo, kdo je kdo, ... Pridruži se še mama in še eno dekle. Mama pošlje hči še po domač kruh za popotnico; skratka neverjetni so.

Pred Pamukkalami, si najdeva prenočišče ob jezu elektrarne, spet na nekakšnem piknik plrostorčku. Mehka travica, vodnjak s pipo, vinograd z grozdjem, fige, ki sva jih nabrala in nekaj tudi dobila še v hribih, nič nama ne manjka. V Pamukkale bova šla zjutraj, probala najti kamp ali sobo, da bova lahko pustila tam stvari in šla na ogled.

Bolgarija 2

V prijetnem gorskem mestecu Smolyan sva ostala 2 dni in si šla pogledat Orlovo skalo in kanjon slapov. Kljub tukajšnji lepi naravi naju Turčija nezadržno vabi in tako sva se včeraj odparvila čez čudovito rodopsko predgorje proti meji. Tu in tam naju je presenetila kakšna krava, ki se je brezbrižno sprehajala po sredi ceste. Malo pred mestom Haskovo se je pokrajina prevesila v popolno dolgočasno ravnino, ki so jo krasila polja zdaj že odcvetelih sončnic. Prespala sva približno 30 km pred turško mejo v enem izmed redkih bolgarskih kampov, kjer sva bila poleg dveh nizozemcev, ki se vračata iz 11-mesečnega potovanja po Afriki, edina gosta. Ko sta zgodaj zjutraj odšla, nama je družbo delal le še beli muc.

Kaj naj rečeva - Bolgarija je sicer pokrajinsko lepa dežela, vsaj njen južni del - gorovji Rila in Pirin ter Rodopi, ki sva si ga ogledala midva. Voda tukaj teče v potokih, dobesedno, ob cestah so povsod postajališča, kjer si lahko natočiš svežo gorsko vodo.
Ceste so solidne, promet dokaj urejen, na cesti pa srečaš raznorazna prevozna sredstva - od najboljših in najnovešjih avtomobilov, ki so v večini, do najpreprostejših - konjskih vpreg, ki prav tako niso nič nenavadnega. Poleg tega pa še razne predelane takšne in drugačne unikatne izdelke. O tem pa morda kaj več v kakšnem prihodnjem postu.

Ljudje so zadržani in nezgovorni, angleško ne zna skoraj nihče. Včasih sva dobila vtis, kot da se naju bojijo in če si koga kaj vprašal, mu je bilo kar težko odgovoriti, tako da se na pomoč ljudi ni za zanašati. Seveda obstajajo izjeme in včasih sva naletela tudi na prijaznost in gostoljubnost. Še dobro da imava nekaj znanja cirilice (ki sva ga sedaj pošteno poglobila) in da je bolgarski jezik podoben makedonskemu, tako da sva se kolikor toliko znašla.

Konjska vprega

Krave gredo po svoje

Kanjon slapov v Smolyanu

Orlova glava

Mošeja

Pastir pavov

Bolgarska vasica

Sakar Hills kamp pri Svilengradu blizu turške meje

Kako znajo eni uživati...

Bolgarija 1

Bolgarsko mejo sva prečkala v nekaj minutah, brez da bi naju kdo prav pogledal, čeprav je mejno območje posejano s številnimi check-pointi, ob katerih sva se hotela ustaviti, vendar nikjer ni nikogar. V Bolgariji sva bila še preden sva utegnila sneti čelado. Sprva so naju pozdravila širna rumena sončinčna polja in hribovita pokrajina z golimi grebeni ter velikim umetnim jezerom:

Po ravni in nič kaj zanimivi cesti sva pred Sofijo zavila južno proti gorovju Rila, kjer sva zelo hitro našla majhen in lepo urejen kamp v kraju Sapareva banya (waypoint od kampa sva našla na Hubb-u), ki se ponaša z izviri termalne vode. Pozneje se je izkazalo, da sva imela kar srečo, ker na naslednji kamp v Bolgariji zlepa nisva več naletela.

kamp

termalni izvir ponoči

Slabo vreme sva izkoristila za kopanje v spa centru; ta je bil za naše razmere smešno majhen - ena savna kabina in en sam majhen bazenček premera 5 metrov. No ja, tudi vstopnina je bila temu primerna - 2,5 eur za oba.

Čeprav se vreme tudi naslednji dan ni izboljšalo, sva jo mahnila naprej proti jezeru Batak ob vznožju Rodopov, kjer sva po neuspelem iskanju kampa pristala v ogromnem, starem in na pol razpadajočem, nekoč verjetno zelo urejenem hotelu Panorama, v katerem pa sva bila sedaj skoraj edina gosta. Okolica jezera je neverjetno umazana, kljub temu pa povsod naokrog rastejo kot gobe po dežju novi kompleksi modernih vil in hotelov. Dobila sva vtis, da bi se radi šli nek visok turizem, realnost pa je bolj podobna cigansko turističnemu naselju. Že ob prihodu v naselje namreč najprej naletiš na nekaj, kar še najbolj spominja na ciganski kamp. Škoda, če bi bilo malo bolj čisto in urejeno, bi lahko bilo zelo lepo.

jezero Batak

počitek

Nadaljevala sva južno čez Rodope, preko prelepe pokrajine posejane s številnimi jezerci; v mestecu Dospat, ki je že zelo blizu grške meje, sva zavila vzhodno, in še naprej vozila po izjemno lepi gorski pokrajini.

Tu naju je med iskanjem prenočišča najprej ujela realnost bolj drage turistične plati Bolgarskih prenočišč, ki kljub popolni nezasedenosti, še vedno držijo sezonske cene. Malo kasneje pa naju je ujel še dež. Tako sva že v temi prispela v gorsko mestece Smolyan. Tu nama je za spremembo ustrežljiv uslužbenec črpalke, ki je celo znal angleško, dal napotek za cenejši hotel. Po strmi razriti cesti sva premočena in lačna pristala v družinskem hotelu Ralitza, kjer naju je sprejela prijazna lastnica.