Divja vožnja do obale

V Denizliju nakupiva manjkajočo hrano, mimogrede v obcestnem servisu najdeva olje za vilice, in odbrziva naprej proti morju. Ker se poskusiva izogibati dolgočasnih in prometnih glavnih cest, naju kmalu premamijo stranske ceste. V eni od vasic najdeva še tržnico, kjer nabaviva zelenjavo, nekaj odličnih pekarskih slaščic in si pred odhodom prisluživa še darilo prijaznega zelenjavarja - pol lubenice. Peljeva se čez dolino zelja iz katere naju GPS zapelje na cestico, ki se vzpne v hrib. Na malem prevalu se cestica spusti desno navzdol, naravnost pa vodi rdeča makedamska cesta. Seveda zavijeva desno po asfaltu, a GPS kaže naravnost. Zato obrneva in slediva makedamski cesti, ki se še naprej vzpenja.

Greva mimo vasice, kmalu za njo pa prideva do razcepa s tremi možnostmi. Midva naravnost, kamor kaže generalna smer, od tod tudi pripelje avto. Za novo vasico se cestica zoža, nadaljujeva in čez čas ujameva možakarja na motorju s prikolico. Slediva mu, pa kar naenkrat zavije nekam v gozd, midva pa sva že iz smeri. Spet obrneva in slediva kolovozu, ki gre v najino smer. Kmalu se prevesi na drugo stran hriba in se začne spuščati. Vmes na krajšem odseku že mejno strmo, vendar še sprejemljivo, upava le da se to ne konča kot slepa ulica.

Kolovoz se vijugoma spusti v borov gozd in ker sva na eni od jas videla spodaj širšo makedamsko cesto se na odcepu v gozdu usmeriva po sicer strmejšem kolovozu, ki pa naju pripelje naravnost na široko belo cesto. K sreči je vse presušeno. saj verjetno že dolgo ni bilo dežja in je oprijem odličen, ker prehod čez ta hrib je bil že bolj gorskokolesarska tura. Na tej širši cesti najdeva lepo izravnavo pod borovci in se odločiva prespati. Pojeva, postaviva šotor in objame naju mrak in mir. Tišino le sem in tja vzvalovi krik ptice in ob 9h zvečer oddaljena molitev iz vasice nekje v dolini. Sigurno eden najlepših prostorov za kampiranje do sedaj.

Zjutraj naju bela cestica pripelja kaj kmalu na asfalt, kjer za trenutek ne veva kam. No, najina končna destinacija Kas je južno, torej levo. Vedno širša cesta naju čez prekrasno hribovito pokrajino pripelje na prelaz visok 1500 m. Ves čas se barva okolice menja od bele, rjave, zelene in rdeče, večinoma je prekrita z borovim gozdom in pusto podlago, skoraj povsem brez podrasti. Za prelazom postane vse bolj mediteransko, saj se počasi spuščava proti morju. Do Kasa naju pelje glavna cesta, ki vodi tik ob morju, izredno podobno kot jadranska magistrala, prometa je vedno več in do Kasa se skoraj več ne ustaviva.