V nasmehu neke poti: Bolgarija 2

V prijetnem gorskem mestecu Smolyan sva ostala 2 dni in si šla pogledat Orlovo skalo in kanjon slapov. Kljub tukajšnji lepi naravi naju Turčija nezadržno vabi in tako sva se včeraj odparvila čez čudovito rodopsko predgorje proti meji. Tu in tam naju je presenetila kakšna krava, ki se je brezbrižno sprehajala po sredi ceste. Malo pred mestom Haskovo se je pokrajina prevesila v popolno dolgočasno ravnino, ki so jo krasila polja zdaj že odcvetelih sončnic. Prespala sva približno 30 km pred turško mejo v enem izmed redkih bolgarskih kampov, kjer sva bila poleg dveh nizozemcev, ki se vračata iz 11-mesečnega potovanja po Afriki, edina gosta. Ko sta zgodaj zjutraj odšla, nama je družbo delal le še beli muc.

Kaj naj rečeva - Bolgarija je sicer pokrajinsko lepa dežela, vsaj njen južni del - gorovji Rila in Pirin ter Rodopi, ki sva si ga ogledala midva. Voda tukaj teče v potokih, dobesedno, ob cestah so povsod postajališča, kjer si lahko natočiš svežo gorsko vodo.
Ceste so solidne, promet dokaj urejen, na cesti pa srečaš raznorazna prevozna sredstva - od najboljših in najnovešjih avtomobilov, ki so v večini, do najpreprostejših - konjskih vpreg, ki prav tako niso nič nenavadnega. Poleg tega pa še razne predelane takšne in drugačne unikatne izdelke. O tem pa morda kaj več v kakšnem prihodnjem postu.

Ljudje so zadržani in nezgovorni, angleško ne zna skoraj nihče. Včasih sva dobila vtis, kot da se naju bojijo in če si koga kaj vprašal, mu je bilo kar težko odgovoriti, tako da se na pomoč ljudi ni za zanašati. Seveda obstajajo izjeme in včasih sva naletela tudi na prijaznost in gostoljubnost. Še dobro da imava nekaj znanja cirilice (ki sva ga sedaj pošteno poglobila) in da je bolgarski jezik podoben makedonskemu, tako da sva se kolikor toliko znašla.