Bolgarija 1

Bolgarsko mejo sva prečkala v nekaj minutah, brez da bi naju kdo prav pogledal, čeprav je mejno območje posejano s številnimi check-pointi, ob katerih sva se hotela ustaviti, vendar nikjer ni nikogar. V Bolgariji sva bila še preden sva utegnila sneti čelado. Sprva so naju pozdravila širna rumena sončinčna polja in hribovita pokrajina z golimi grebeni ter velikim umetnim jezerom:

Po ravni in nič kaj zanimivi cesti sva pred Sofijo zavila južno proti gorovju Rila, kjer sva zelo hitro našla majhen in lepo urejen kamp v kraju Sapareva banya (waypoint od kampa sva našla na Hubb-u), ki se ponaša z izviri termalne vode. Pozneje se je izkazalo, da sva imela kar srečo, ker na naslednji kamp v Bolgariji zlepa nisva več naletela.

kamp

termalni izvir ponoči

Slabo vreme sva izkoristila za kopanje v spa centru; ta je bil za naše razmere smešno majhen - ena savna kabina in en sam majhen bazenček premera 5 metrov. No ja, tudi vstopnina je bila temu primerna - 2,5 eur za oba.

Čeprav se vreme tudi naslednji dan ni izboljšalo, sva jo mahnila naprej proti jezeru Batak ob vznožju Rodopov, kjer sva po neuspelem iskanju kampa pristala v ogromnem, starem in na pol razpadajočem, nekoč verjetno zelo urejenem hotelu Panorama, v katerem pa sva bila sedaj skoraj edina gosta. Okolica jezera je neverjetno umazana, kljub temu pa povsod naokrog rastejo kot gobe po dežju novi kompleksi modernih vil in hotelov. Dobila sva vtis, da bi se radi šli nek visok turizem, realnost pa je bolj podobna cigansko turističnemu naselju. Že ob prihodu v naselje namreč najprej naletiš na nekaj, kar še najbolj spominja na ciganski kamp. Škoda, če bi bilo malo bolj čisto in urejeno, bi lahko bilo zelo lepo.

jezero Batak

počitek

Nadaljevala sva južno čez Rodope, preko prelepe pokrajine posejane s številnimi jezerci; v mestecu Dospat, ki je že zelo blizu grške meje, sva zavila vzhodno, in še naprej vozila po izjemno lepi gorski pokrajini.

Tu naju je med iskanjem prenočišča najprej ujela realnost bolj drage turistične plati Bolgarskih prenočišč, ki kljub popolni nezasedenosti, še vedno držijo sezonske cene. Malo kasneje pa naju je ujel še dež. Tako sva že v temi prispela v gorsko mestece Smolyan. Tu nama je za spremembo ustrežljiv uslužbenec črpalke, ki je celo znal angleško, dal napotek za cenejši hotel. Po strmi razriti cesti sva premočena in lačna pristala v družinskem hotelu Ralitza, kjer naju je sprejela prijazna lastnica.