Turčija zahod

Zadnje kampiranje v Bolgariji in komfort, ki nama ga je nudil, sva izkoristila skoraj malo preveč, in se tako odpravila proti Turčiji dokaj pozno. Sva pa imela oprane cunje in malo bolj urejeno navigacijo. 

Bolgarija naju izvrže ven neopazno, ko pa se pelješ proti Turški carini, te v ozadju pozdravi ogromna mošeja s štirirmi koničastimi turni in pokriva skoraj celotno ozadje tvojega pogleda Vendar prehod meje je povsem po evropsko, dokumente od motorja še vedno zahtevajo, ker ti ga vpišejo v pasuš.

V Edirneju, kmalu za mejo, se takoj srečava z izredno prijaznimi Turki, pravo nasprotje od Bolgarov. Privoščiva si kebab in piščanca z zelenjavo, zelo okusno, vendar naju preseneti cena. 10 eur, za, konec koncev fast food?

Prvo noč najdeva "kamp" ob restavraciji pri Kasanu. Ima sicer napis kamp, vendar je bolj restavracija, ki ti dovoli prespati na velikem vrtu in ne zaračunajo nič. Verjetno upajo, da boš morda jedel pri njih. Midva greva le na pivo, ker naju zopet presenetijo cene. Pivo - 2,5 eu. Enako v trgovini, pravzaprav trgovskem centru. Vse stane najmanj toliko kot pri nas ali več. Postane nama jasno, da Turčija ne bo poceni.

Nadaljujeva proti morju, koder sem jaz že vozil kakih 10 let nazaj, vendar mi je skoraj vse nepoznano. Sploh ob morju, vse pozidano, ogromni kompleksi vil, hotelov, barov, klubov, plačljive plaže, ... Dan je minil, kot da beživa. 

Prenočišče si najdeva ob morju, na nekakšnem piknik placu. 

Sprva dokaj mirno obalo,zvečer obišče najprej avto z moškimi, ki začnejo nosit posode, ležalke in hrano. Za njimi pride še avto z ženskami in otroci. Prijazno pozdravljajo, vendar izgledalo je, kot da bo žur. Še zmeraj je Ramazan, kar za Muslimane pomeni, da ne smejo jesti in piti ničesar med 5h zjutraj in 21h zvečer. Po zadnji molitvi začnejo z večerjo. Ravno ko si pripravljava čaj, naju preseneti moški, ki nama prinese krožnik z dvema vilicama in slastno večerjo. Skrajno prijazno.

V GPS si nastavim cilj Pamukkale, nastavim najkarjšo pot in ... odpelje naju v hribe, skozi vasice in osupljivo lepo pokrajino. Vsaka dolina je drugačna, od ogromnih nasadov oljk, do veličastnih borovih gozdov, granitnih okroglih balvanov,... Mimo oljarn, obratov za predelevo borovih storžev, kupov naloženih granitnih tlakovcev in drugih kamnitih izdelkov,... Dvigujeva se čez hrbte hribovite pokrajine, cesta se spreminja iz asfalta v makedam, ponekod je bolj luknjasto in spet povsem solidno. 

Prebijava se skozi labirinte z betonskimi tlakovci tlakovanih vasi. GPS se sicer velikokrat izgublja, ker je njegova cesta povsem drugje kot je v realnosti, vendar drži generalno smer in na koncu vedno najdeva povezavo v naslednjo dolino. Zopet prespiva na divje, ob zapuščenem kamnolomu. Ko razpakirava in si hočeva narediti kosilo, opazim, da je prvo kolo polno olja. Desna vilica je povsem mastna in ko odstranim protiprašno tesnilo, se ulije ven olje. Shit. Pošljem sms Mladenu, ki jih je pred odhodom obnovil, če lahko mogoče najde kak servis tu v Turčiji. Prav posebnega upanja nimam, ker WP vilice niso ravno vsakdanje v tem delu zemlje, zato raje pomagam pripravljat hrano. Kljub temu sem do jutra premleval, kaj naredit. Zjutraj po čaju, ko še vedno ni bilo nobenega odgovora, mi je bilo jasno, da bom pač moral najti rešitev sam. Vse skupaj razkopljem in najdem napako. Delček tesnila se je zavihal nazaj. Poravnam in ne izgleda poškodovan. Sestavim skupaj, nalijem olje, kolikor sem ga še ujel iz vilice, in nadaljujeva.

V dolini vinogradov, se najprej voziva po dolgočasni in prometni glavni cesti za Denizii, nato pa željna postanka zavijeva na vzporedno stransko. Ne moreva verjeti koliko trte je povsod. Sprašujeva se, kam z vsem tem grozdjem, saj kot muslimanska država verjetno ne proizvajajo vina, vsaj ne v velikih količinah. Nato ugotoviva, da ima skoraj vsak vinograd poseben prostor, kjer sušijo grozdje za rozine. Pod malo vrbico, najdeva mizico s klopcami in pristaviva za kavo. Kmalu naju obišče možakar, preverja kdo sva, saj sva ob njegovem vinogradu. Kmalu se vrne z ženo in otroci in ogromnim grozdom slastnega grozdja. Prisedejo in kljub temu, da se ne razumemo, se razvije debata. Kdo kaj počne, kje živimo, kdo je kdo, ... Pridruži se še mama in še eno dekle. Mama pošlje hči še po domač kruh za popotnico; skratka neverjetni so.

Pred Pamukkalami, si najdeva prenočišče ob jezu elektrarne, spet na nekakšnem piknik plrostorčku. Mehka travica, vodnjak s pipo, vinograd z grozdjem, fige, ki sva jih nabrala in nekaj tudi dobila še v hribih, nič nama ne manjka. V Pamukkale bova šla zjutraj, probala najti kamp ali sobo, da bova lahko pustila tam stvari in šla na ogled.