Prve fotke

Ostanki hiš pri Kninu

Sonček v kapljici

Gazela nad Kupreškim poljem

Jahorina

Dolina Prače

Tuneli v dolini Prače

Prača

Kamp Hum ob reki Drini

Sončni zahod

Drina pred Višegradom

Partizanska cesta

Vse piše (Višegrad)

Mokra gora v Srbiji

Kamp v Ovčar banji

Skoraj naju je ujel

Stari vodnjak nad Ovcar banjo

Bosna

Sva v Pirotu, v Srbiji, tik pred bolgarsko mejo. Včerajšnjih skoraj 300 km naju je precej utrudilo in ko sva že v temi iskala prenočišče, sva pred hotelom naletela na skupino Slovencev, ki so imeli tukaj postanek pred nadaljnjo potjo v Istanbul na svetovno košarkarsko prvenstvo. Sreča, kajti direktor hotela je takoj ukrepal in nama ponudil za sobo poseben popust. Kljub temu, da je to najino najdražje prenočišče do sedaj, pa sva vsaj končno prišla do interneta, da pogledava maile in kaj napiševa v blog.

Bosna je torej že daleč za nama... majhna deželica polna nasprotij. Na eni strani izjemna lepota pokrajine, divjina in nedotaknjenost, na drugi ne-skrb za okolje, uničeni in zapuščeni industrijski in stanovanjski objekti,  brezposelnost in revščina, in kar je še najbolj - velik razdor med prebivalstvom. Vsakdo ve katera hiša je katere narodnosti. Najbolj naju je presenetilo, da so tudi v šolah muslimanski otroci ločeni od drugih, tudi učni načrt je drugačen. Kljub vsemu pa ljudje marsikje popolnoma v redu živijo drug z drugim, vsak se pač po svojih najboljših močeh trudi za preživetje.

Po Bosni sva prevozila nekaj zelo lepih odsekov, prvi takšen je bil že od hrvaške meje, ki sva jo prečkala čez Kamenico na relaciji Sinj - Livno, pa čez Kupreško polje ter nato od kraja Bugojno čez Rostovo in Novi Travnik do Travnika. Tu sva obiskala Zoranovega prijatelja, ki naju je prijazno gostil v svojem domu v Novi Bili. Nadaljevala sva preko Zenice do Žepča, kjer sva obiskala moje sorodnike. Nato sva se odpravila proti Sarajevu, ki sva ga samo obšla in se šla ohladit ter poiskat malo miru na Jahorino. Nadaljevala sva po dolini Prače proti Višegradu, po izjemno lepi cestici, deloma makedamski, skozi številne tunelčke, kjer je bila nekoč speljana ozkotirna železnica. Res lepo. Pri sotočju Prače in Drine sva zavila južno, proti Foči in si šla ogledat še sotočje Tare in Pive na meji s Črno Goro. Nato pa sva se obrnila nazaj in se ob Drini peljala vse do Višegrada, kjer sva se ustavila toliko, da sva pogledala znameniti Višegrajski most. Od Višegrada sva nadaljevala v Srbijo, kjer sva eno noč prespala v avtokampu v Ovčar banji in naslednji dan po dolgi vožnji pristala tukaj.

Toliko zaenkrat, slikice sledijo naslednjič, upava da kmalu. To bo že iz Bolgarije.

Z & T

Začetek

Po napornem zadnjem tednu, ki se je zaključil pozno ponoči, se je danes rodil odločilen dan. Želja spokati in odriniti proti Bosni, se je okrog enajste ure in s preveč stvarmi na nepravem mestu prelevila v plan B. Ta pa je imel domet le do Kočevja. Vendar širina dogodkov, je opravila z večino predvidenih težav, upava da daleč vnaprej. Motor je zadnje tri tedne stal v delavnici, kjer sva počasi pripenjala na njega stvari za s seboj in delala zadnje popravke (kadar je bil čas seveda). No, danes, je zaganjač le leno zalajal, in nič več. Zdelo se nama je čudno, saj je akumulator nov. Vžiganje s kabli in pomočjo avtomobila, je zadevo začasno rešila. Začasno, ker že malo kasneje na črpalki, je moral varnostnik pomagati z rinjenjem. Do Kočevja sva odkrila še: pretesno pripete rezervne gume in ni prostora za kolena, zamenjana prestavna ročica je prenizko, desni smerokaz ne dela. No v Kočevju pri očetu, sva odpravila vse težave, kot sva rekla - za daleč vnaprej!

priprave (2)

Poleg motorja je bilo okrog potovanja še kar nekaj priprav, predvsem veliko papirologije - urejanje viz, zavarovanj, papirjev v zvezi z motorjem in podobno. Treba pa je bilo tudi malo preštudirat države skozi katere nameravava potovati, splanirat približno ruto, nabavit motoristično opremo, ki naju bo varovala in tudi grela v primeru nizkih temperatur ter poskrbeti tudi za ostalo opremo, ki naj bi bila čim lažja in bi zavzela čim manj prostora. Trenutno sva še v fazi pakiranja, pripravljanja in urejanja bloga in čakava še nekaj zadnjih papirjev. Upava, da se odpraviva čez nekaj kratkih dni.

priprave (1)

Priprave so zahtevale kar nekaj časa, truda in denarja. Predvsem je bilo potrebno pripraviti najino prevozno sredstvo na takšno dolgo pot. Zoran se je izkazal s svojim znanjem in spretnostjo in (za moje pojme) naredil skoraj nemogoče. Verjamem da pozna vsak vijak na tem motorju. Ker se je motorček na najini preizkusni poti odlično obnesel sva ga poimenovala modra gazela. Na spodnji povezavi si tudi lahko preberete več o tehničnih podatkih motorja in o sami pripravi motorja za na pot.

 Yamaha 750 XTZ Super Tenere:

pot

Pred nama je pot pod svobodnim soncem, pot, ki naju pelje dva ovinka daleč. Še nekaj dni, in najina modra gazela bo odskakljala (khm, ;)) neznanim obzorjem naproti. Začela bova v Ljubljani in se preko Hrvaške odpeljala proti Bosni, ki je najina prva destinacija. Nadaljevala bova čez Srbijo do Bolgarije in Turčije in nato čez Iran in Pakistan do Indije. V načrtu imava še Nepal, morda pa tudi Laos, Kambodžo in Tajsko. Vračala se bova čez iste države, vendar bova ubrala druge poti. 

Najin prvotni načrt, da bi se vračala čez Kitajsko, Kirgizistan, Kazahstan, Rusijo in Ukrajino ter tako naredila krožno pot, je žal padel v vodo. Čez Kitajsko s svojim motorjem žal ni mogoče oz. zahteva veliko papirologije in denarja. Tako je pravzaprav iz Indije skoraj nemogoče kamorkoli. Tudi meja z Burmo je namreč bolj kot ne zaprta. Ostane edino letalski transfer do Tajske ali v Malezijo.

No, to je okvirni plan poti. Seveda se bova morala prilagajati trenutnim razmeram, tako političnim kot vremenskim, zato ni mogoče toliko vnaprej vedeti, kdaj bova kje in kam bova sploh šla. To ni pot iskanja turističnih znamenitosti ali lov za ležernim življenjem. Tudi ne iskanje smisla ali cilja. Na pot greva zaradi poti same. In ta pot ima samo dva ovinka :).